V nedeljo, 11. 2. 2024 (MMC), naslov in novica: »Šestletna je tri ure moledovala za pomoč – a z reševalci podlegla strelom. Zlovešči so posnetki male Hind Radžab. 12 dni po srce parajočem klicu šestletne Hind Radžab, ki je po izraelskem obstreljevanju družinskega vozila klicala na pomoč reševalce Rdečega polmeseca, so deklico v Gazi našli mrtvo skupaj s petimi svojci in dvema reševalcema, ki sta jo skušala rešiti.«
Pravzaprav gre za sociopatsko ravnanje izraelskih morilcev, ki najprej dovolijo reševanje, potem pa reševalce in reševano deklico umorijo. Očitno uživajo v vojni in ob zaščiti, neukrepanju ter pokroviteljstvu »humanitarnega« Zahoda.
Besede ameriškega obrambnega ministra in ravnanje Američanov, Izraelcev ter njihovih podpornikov, tudi elite v Sloveniji, so povedni in lahko pridejo v zgodovino: »Delali bomo, kar hočemo, kadarkoli hočemo in kjer hočemo.« Rezultati so že tu in več kot očiten je genocid nad Palestinci. Prav tako pa je vidna podpora vseh ameriških zaveznikov, vključno s Slovenijo, takšnemu razmišljanju in ravnanju. Tudi posnemanje vsega tega ni za odmet. S strani vseh so jasne in razumljive besede ter dejanja.
Morda ni več zanimivo branje takšnih in podobnih informacij. Morda so bolj zanimive novice o predvideni Evroviziji, visokih petkah ter modnem oblačenju elitnic. Morda tudi niso več zanimive informacije o sistemski korupciji v strankah in v državi. Zlo, ki se pojavlja v svetu in pri nas, postaja normalno ter sprejemljivo in celo opravičljivo. Izguba vrednot tako v zunanji kot notranji politiki kaže na izgubljen kompas poštenosti. Veliko oblastnih odločevalcev in izvajalcev pa je subjektivno ter objektivno odgovornih za konkretno zlo in hkrati prispeva k njegovi »normalnosti«.
Tudi opozicijski »odrešitelji«, ki čakajo pred vrati oblasti, so usklajeni s skoraj vsemi imeni in priimki sedanjih odločevalcev. Vsi očitno ravnajo in mislijo enako. Ne razlikujejo se veliko. Torej delajo, kakor hočejo, kadar hočejo in kjer hočejo. Ja, zlo ima res sto obrazov. Počasi bo treba priznati, da zločinci oziroma storilci kaznivih dejanj, ki le-ta storijo na najvišjih državnih funkcijah, ni važno, ali v svojem imenu ali v imenu države, morajo odgovarjati. Mnogi niso izvršili svojih ustavnih, zakonskih, političnih in človeških dolžnosti. Tako v preteklosti kot ne danes. Zdi se, da so edini, ki so opravili svojo vlogo in so ohranili svoj obraz, redki novinarji ter drugi, ki razkrivajo kriminal in zlo doma ter po svetu. Pa še to so konkretni pogumni ljudje z imeni in priimki, ne vsi. Marsikdo je previdno čakal na razplet in bil tiho. Ja, obrazi vseh pač niso enaki.
Očitno so temelji naše države umazani ne samo s kriminalom, tudi z izbrisanimi, privatizacijo, korupcijo in še čem, kar se vleče vse do danes. Do stavke v zdravstvu, do nakupa pravosodne palače, do odnosa do Gaze in stanja v pravosodju. Z akterji, ki niso nikoli odgovarjali. Izgovarjanje, da gre za posameznike na visokih dolžnostih in da niso delali v imenu države, temveč v svojem imenu, nekako ne pije vode. Še posebej, če so ti posamezniki ostali nesojeni ter moralno in politično sprejemljivi celo še danes. Tudi z vestnimi novimi posnemovalci. Torej, kakšna država sploh smo? Očitno brez občutka za poštenost do soljudi doma in po svetu.
Miloš Šonc, Grosuplje
