Znani športni strokovnjak z akademskim nazivom se je ob 70-letnici najvišje kadrovske šole na športnem področju pogovarjal z novinarko osrednjega slovenskega glasila in med drugim pohvalil seminarske naloge svojih študentov, ki »morajo pripraviti program priprave za športnika ali rekreativca«. Doktor je tudi aktualni dekan te fakultete, zato preseneča lahkotna (in nestrokovna) delitev oseb, ki se ukvarjajo s športom, na športnike in rekreativce. Takšna delitev predpostavlja dve področji družbene stvarnosti, dve dejavnosti: šport in rekreacijo (razvedrilo, sprostitev, zabava). Rekreativci se potemtakem ukvarjajo z rekreacijo, športniki pa s športom. In kako naj rečemo tistemu, ki je šport sprejel za vrednoto in ji namenja velik del svojega prostega časa? Seveda je res, da se je v poljudnem govoru in med pisci v poljudnih glasilih neverjetno razpasla navada, da enobesedni izraz rekreacija preprosto enačijo z razvedrilnim športom – pojem rekreacija je postal sopomenka za razvedrilni šport. Error fundamentalis! Že neštetokrat je bilo v različnih, tudi strokovnih, glasilih zapisano, da v neoporečnem izrazoslovju enobesedna izraza rekreacija in rekreativec štejemo za žargonsko besedno šlamparijo (poenostavljena, preprosta, neuka, nestrokovna izraza). Zdi se, da je šlamparija okužila celo nekatere predstavnike športoslovja. Celo v uradnih listinah na spletnih straneh Fakultete za šport najdemo enobesedni (šlampasti) izraz rekreacija. Žal tudi logična (razumska) in semantična razlaga ne pomagata.
Zato še enkrat: izraz rekreacija (lat. recreare, razvedriti, sprostiti, osvežiti) pomeni vsako razvedrilo (!), ki je namenjeno sprostitvi, osvežitvi, zabavi itn. Tudi igranje taroka je rekreacija. In gobarjenje je rekreacija. In vrtičkarstvo je rekreacija. Razvedrilnih dejavnosti ('rekreacij') je torej več vrst, zato v neoporečnem jeziku potrebujejo označevalni pridevnik, ki pove, za kakšno razvedrilo gre. Če govorimo ali pišemo o športnem razvedrilu, je treba izrazu rekreacija dodati označevalni pridevnik, ki označuje vrsto razvedrila oziroma rekreacije. Treba je torej govoriti in pisati o športni rekreaciji. Izraz športna rekreacija je strokovni izraz (terminus technicus) v športu in športoslovju, zato so poenostavljene enobesedne žargonske okrajšave v javnih občilih, uradnih listinah in slavnostnih nagovorih oporečne in nedopustne. Do tako imenovane bolonjske reforme visokošolskega študija je bil na Fakulteti za šport študijski predmet športna rekreacija (ne rekreacija). Tudi posebna študijska smer se je imenovala 'smer športna rekreacija' (in ne le rekreacija). Fakulteta je imela tudi katedro za športno rekreacijo (ne za rekreacijo). Žal je bolonjska reforma izobraževanje za to področje športa ukinila. Kot sopomenka za pojem športna rekreacija se čedalje pogosteje uporablja večbesedna zveza šport za vse, ki pa s pomenoslovnega zornega kota sploh ne more biti sopomenka za izraz športna rekreacija. Vsem so namreč namenjene vse pojavne oblike športa.
Dejstvo je torej, da je delitev športa na športnike in rekreativce ponesrečena, nelogična in laična. Če že glede na storitveno raven in motiv športnikov (v logiki temu pravijo differentia speciffica ali merilo delitve pojmov) področje športa okvirno klasificiramo, se zdi smiselna (logična) delitev na poklicni oziroma profesionalni šport, amaterski šport in rekreacijski (razvedrilni) šport. Ostre ločnice med njimi seveda ni. Širša utemeljitev teh razredov je obsežno strokovno in terminološko vprašanje, ki sodi predvsem na strani ustrezne strokovne revije.
Toda vrnimo se k žargonskemu spačku »rekreativec«. Na podlagi omenjene/predlagane tridelne klasifikacije žargonski spaček »rekreativec« pomeni osebo, ki se ukvarja s športno rekreacijo … in je potemtakem v neoporečnem jeziku rekreativni športnik. Zato z logičnega (in strokovnega) zornega kota ni dopustna delitev na športnike in rekreativce. Športniki so vsi, ki so tako ali drugače (poklicno, amatersko, razvedrilno) vtkali šport v svoj življenjski slog.
Silvo Kristan, Podkoren
