Zaradi svojih zanimanj in sposobnosti, ki presegajo normativne vzorce, se lahko zgodi, da nadarjeni niso sprejeti v svoje socialno okolje, lahko so tudi spregledani ali zavrnjeni, stigmatizirani. Vse to vpliva na njihovo doživljanje, vodi v osamljenost in težave na čustvenem in socialnem področju. Pojavi se torej lahko cela vrsta težav, na katere moramo biti pozorni, jih prepoznati ter zagotoviti ustrezno pomoč in podporo. Še pomembneje pa je, da ustvarjamo vključujoče okolje, v katerem je res minimalna verjetnost, da bi te težave sploh nastale. Delo
Nepreslišano: Prof. dr. Mojca Juriševič, predstojnica Centra za raziskovanje in spodbujanje nadarjenosti na Pedagoški fakulteti UL
Nadarjeni ali ne, vsi otroci in mladostniki odraščajo in vsi imajo pravico odraščati v zdravem okolju, ki spodbuja njihov celostni razvoj. Z učenjem, raziskovanjem samega sebe in svojega doživljanja, svoje okolice in z razvijanjem medosebnih odnosov, empatije, solidarnosti. Vse to omogoča, da nadarjeni mladi najdejo področja, ki jih navdušujejo, ter pri svoji izbiri vztrajajo in napredujejo, seveda ob stabilni družinski in vzgojno-izobraževalni podpori. Enostransko urjenje oziroma prezgodnja specializacija, na primer zgolj igranje inštrumenta, treniranje izbranega športa ali poglabljanje v le eno učno področje še ne morejo prinesti kakovostnega življenja. Izsledki več desetletij trajajočih raziskav to potrjujejo. Zadovoljstvo in uspešnost v življenju sta v odnosu s celotno človekovo osebnostjo, ne odloča le nadarjenost, ki seveda je pomemben predpogoj za doseganje izjemnosti v življenju. Pomembno je razumeti, da nadarjen otrok nikakor ni nadarjen odrasli, saj ima drugačne razvojne potrebe in znanje, kar je treba prepoznati in razvojnim značilnostim ustrezno spodbujati njegov celostni razvoj, vključno s kultivacijo njegovih izjemnih učnih potencialov.
Prof. dr. Mojca Juriševič je ustanoviteljica in predstojnica Centra za raziskovanje in spodbujanje nadarjenosti na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani. (Foto: Dokumentacija Dnevnika)
