Tedaj je šlo za zgodovinsko slovo od družbene lastnine, temeljne prvine nekdanje države. Ta prehod je bil sicer zakonsko reguliran (model razpršene privatizacije). Vendar to ni preprečilo obsežnega plenjenja družbenega premoženja, ki s(m)o ga državljani ustvarjali v desetletjih po drugi svetovni vojni. Tudi zakonsko predpisano revidiranje lastninjenja podjetij ni učinkovalo. Revidirano je bilo 1200 podjetij. Oškodovanje družbenega premoženja je bilo ugotovljeno v sedmih od desetih podjetij. Nekaj sto kazenskih ovadb, posredovanih tožilstvu, je prineslo manj kot deset pravnomočnih obsodilnih sodb. Divja privatizacija družbenega kapitala je bila praktično legalizirana. Kasneje sprejeti zakon o odvzemu nezakonito pridobljenega premoženja pa je bil neuporaben zaradi zakonsko nedopustne veljavnosti za nazaj.
Zakaj pravimo, da se podobna zgodba ponavlja v javnem zdravstvu? Ker poteka ilegalna privatizacija javnega zdravstva, ki zakonsko ni regulirana. Divja privatizacija v gospodarstvu se je pogosto opirala na organizacijo vzporednih zasebnih (by-pass) podjetij, na katera so vodstva družbenih podjetij prenašala izbrane poslovne funkcije in pripadajoče poslovne učinke. Podobno poteka proces privatizacije javnega zdravstva. Tudi z uporabo instituta koncesij se iz javnih zavodov v zasebni sektor selijo donosne zdravstvene storitve in med zdravstvenimi delavci tudi zdravniki, nosilci dvojne prakse.
Tako se je po osamosvojitvi s podeljevanjem koncesij začel proces divje privatizacije javnega zdravstva. Skoraj »neopazno« poteka že desetletja in je dosegel že skrajne meje. Vse pove podatek, da od zdravnikov, zaposlenih na javnem zavodu UKC Ljubljana, kar kakih 800 zdravnikov prakticira dvojno prakso. Žrtev tranzicije gospodarskih družbenih podjetij pred nekaj desetletji je bilo predvsem družbeno premoženje in tudi zaposleni. Žrtev privatizacije javnega zdravstva pa je nepregledna množica pacientov in številni delavci v javnem zdravstvu. Mednje štejemo tudi številne zdravnike, ki nemočno spremljajo proces razpadanja javnega zdravstva, ki mu botruje pasivnost ali celo aktivna podpora izvršilne in zakonodajne veje.oblasti.
Vpogled v proces tranzicije družbene lastnine razkrije še eno pravilo, pravzaprav zakonitost. Dogodki v takšnem procesu so neponovljivi (ireverzibilni). V prizadevanjih za ohranitev javnega zdravstva je to osrednji problem. Vzpostavitev javnega zdravstva, kakršnega smo še imeli na začetku devetdesetih let, ni uresničljiva. Kakšno je bilo takrat javno zdravstvo, je slikovito opisal pokojni dr. Aleksander Doplihar, ustanovitelj prve »pro bono« ambulante. Menil je, da »smo imeli enega najboljših zdravstvenih sistemov na svetu. Vsak državljan, ki je imel zdravstveno knjižico, je bil deležen vseh zdravstvenih storitev.«
Pristaši javnega zdravstva skoraj brez izjem spregledajo bistveno. Slovo od bivše države je pomenilo tudi slovo od temeljev takratne družbene ureditve in vzpostavitev novega sistema upravljanja države. Prevzeli smo neoliberalni gospodarski družbeni sistem in upravljanje države z orodji predstavniške demokracije. Javno zdravstvo, kakršnega si državljani želimo, predstavlja tujek v neoliberalnem družbenem sistemu. Prizadevanja za javno zdravstvo, kakršnega poznamo z začetka devetdesetih let vsem prizadevanjem in upravičenim protestom navkljub, ne bodo uspešna. Tudi spremembe sistema družbene ureditve gotovo ne bomo dočakali. Najti moramo torej rešitev, ki bo v okolju neoliberalnega sistema, kolikor je le mogoče, najbližja javnemu zdravstvu z začetka devetdesetih let.
Janez Krnc, Litija
