V središču pozornosti v Kuterevu, vasi pri Otočcu, je rjavi medved, ki je v gorskih predelih Hrvaške ohranil genetsko stabilno populacijo in danes šteje med 1000 in 1200 osebki. Izračunano je, da je letni prirast približno 25-odstotni, odstrel (približno 15-odstotni) in naravna selekcija pa ohranjata uravnoteženo število.
Zatočišče za medvede v Kuterevu
Da bi se srečali z največjo kopensko zverjo, ki poleg risa in volka velja za enega glavnih junakov turističnih zgodb Gorskega kotarja, smo se najprej odpravili do zatočišča za mlade medvede. Ta kraj ni živalski vrt, saj sem prihajajo mladi medvedki, ki so izgubili mamo ali pa so poškodovani in se ne morejo več vrniti v naravo. Da Kuterevo vsako leto obišče veliko ljudi, nam namignejo že številni kažipoti do zavetišča, ki ga je mogoče obiskati spomladi, poleti in jeseni. Glava številne družine in tudi vodja zavetišča Ivan Crnković Pavenka se namreč trudi, da se medvedov v zimskem času ne bi vznemirjalo. Društvo Kuterevo je bilo ustanovljeno leta 1995 z namenom ohranjanja divjine gorate Hrvaške, leta 2002 pa je v sodelovanju s Hrvaškim centrom za znanje o okolju in zagrebško veterinarsko fakulteto začel edinstven projekt Zavetišče za mlade medvede.
Poslanstvo zatočišča je zagotoviti varnost medvedjim sirotam oziroma varovanje medvedjega habitata ter spodbujanje sonaravnega življenja in tradicije lokalne gorske skupnosti. Sestavni del programa je izobraževanje obiskovalcev, torej približevanje divjine in medvedove karizme. Zavetišče sloni na entuziazmu Crnkovića, zgovornega in izredno zanimivega moža, ki je po izobrazbi upokojen socialni pedagog. Večji del življenja je preživel v Nemčiji, od leta 1978 pa do začetka vojne je mlade vsako leto vodil na tabor v rodno vas. Dobrih 300 kilogramov težke zverine, s katerimi se lahko srečate iz oči v oči, saj vas od njih loči le ograja, Crnkoviću pomagajo vzdrževati številni prostovoljci, ki prihajajo z različnih koncev sveta. Obisk Kutereva je odlična ideja za enodnevni izlet, saj se lahko kaj naučite, si ogledate medvede na območju, ki dobro posnema njihov naravni habitat, in nekaj prispevate za delo in nove projekte društva. Vstop je brezplačen, so pa veseli vsakega prostovoljnega prispevka.
Navdušeni nad videnim smo želeli medveda videti v njegovem naravne okolju. Odzvali smo se povabilu Romea Mance, ljubitelja narave in cenjenega fotografa gozdnega sveta, ki nas je popeljal skozi svoj gozd do opazovalnice. Ob robu manjše jase jo je postavil skupaj s tastom. Mance, ki skupaj z družino v Ravni Gori v osrednjem delu Gorskega kotarja razvija družinski turizem, je zaposlen v lesni industriji, kjer vodi proces sušenja lesenih elementov in materialov, je pa tudi lovec; zaradi fotolova veliko časa preživi v naravi. Da smo vstopili v prostor medveda, opozorijo sveži medvedji iztrebki ob uhojeni poti. Mance razloži, da jih vsak dan hrani, najpogosteje pa se pridejo hranit v jutranjih urah in ob koncu dneva. V tišini smo mu sledili do kamere, ki jo ima postavljeno ob jasi. Ob pregledu fotografij razočarani ugotovimo, da je medvedka s svojima mladičema jaso obiskalo dobre pol pred našim prihodom. »Morda se vrne, ko bo zavohala hrano,« nas je pomiril Mance in povabil v tesno leseno opazovalnico. Med pogovorom v šepetu pove, da ima regija v svoji naravni dediščini vse tri velike plenilce, ki predstavljajo izjemno naravno dragocenost tako Gorskega kotarja kot Hrvaške. Mala dlakasta divjad danes ni niti približno tako številna kot nekoč, sestavljajo pa jo navadni zajec, kuna zlatica in belica, jazbec, lisica, mala podlasica, veliki puh, skorak ... Tu je tudi divja mačka, ampak kot zaščitena živalska vrsta. Izvedeli smo, da je v Gorskem kotarju 97 vrst ptic, od tega jih 72 gnezdi. Čas smo si krajšali z ogledovanjem koledarja, ki ga krasi medvedja družina. V objektiv jo je ujel prav na mestu, kjer smo dobro uro zaman čakali, da bi se medved pojavil. Žal smo bili pri čakanju neuspešni, zato pa dobili razlog, da se ob prvi priložnosti vrnemo. Vsaj kakšno uro ali dve prej.
