Lahko bi mirno dodali: Vsi smo v istem blatu. Blato je naš simbol. Se pogrezamo vanj, nas zasuje in ga odstranjujemo. Nekaj takega, kar počnemo že ves čas samostojnosti. Brskamo po blatu preteklosti. Zato tudi termin oblatiti nekoga postane vsakodnevna stalnica. Nekomu stresti blato na glavo je le vrh te simbolike. Ali pa koga poslati v blato oziroma Blatni dol. To je zapisal že Ivan Cankar pred skoraj sto dvajsetimi leti v svojem Martinu Kačurju. Idealist lahko konča le v blatu. Kazensko je premeščen v Blatni dol. In vsi idealisti našega časa končajo v takšnem blatnem dolu. Saj je jasno, da zdaj ni čas za sanjače, revolucionarje ali romantike. To je čas podjetništva, dodane vrednosti in profita. Vsi, ki ne ustrezamo temu načelu, smo neke vrste sosedje blatnega dola. Oziroma, po tej vseslovenski tragediji je to čas lopat, zavihanih rokavov in škornjev. Na račun so prišli vsi tisti, ki so tako radi opevali kult fizičnega, oprijemljivega in materialnega. Kakšne ideje neki. Delat' je treba. Brez dela ni jela. Do normalnosti bomo prišli le s fizisom. Fizičnimi napori. Včasih so bile šajtrge premoga, potem šajtrge betona, zdaj so šajtrge blata.

Ironija rada spremlja takšne apokaliptične trenutke. Dirkaška steza Blatni dol je le streljaj stran od Komende. Kraja, ki je lep čas figuriral kot sinonim za biblično povodenj. Spremljevalka takšnih nesreč pa je tudi samoorganiziranost. V tem smo svetovni prvaki. Lahko nas razne študije prepoznavajo kot egoiste, vase zaprte in v lastne dosežke usmerjene posameznike. Ko pa pride do nesreče, smo v prvih bojnih vrstah. Zbiramo vse živo. Na pomoč priskočimo popolnim neznancem. Nič kalkuliranja, ampak takoj akcija. V dvanajstih urah se zbere skoraj dva milijona evrov, čez noč se donatorsko samoiniciativno postavi začasni most, vsi ponujajo pomoč in prostovoljci se furajo z enega konca Slovenije na drugega, da bi pomagali. Ponujajo se prevozi, nastanitve, orodja, mehanizacija in pari rok.

Kar je dokaz, da družba lahko funkcionira sama od sebe in za sebe. Ne potrebuje nobenih zakonov, razprav ali modrih besed oblasti, temveč le voljo. Odločenost, da se nekaj izpelje. Predvsem pa se reagira takoj. Brez odlašanja in brez iskanja optimalnih solucij. Kar je seveda lahko depresivno za vse politike, ki mislijo, da so naši odrešitelji. Odrešimo se v kriznih in posebnih trenutkih kar sami. Ne potrebujemo nobenega ukaza, nobenega poziva ali usklajevanja. Enostavno vemo, da je to naša dolžnost. Da je pomagati ne glede na vse če-je še vedno naša osnovna humanistična poteza. Saj tudi desetdnevna vojna ni bila nič drugega kot ena velika vseslovenska skupinska akcija samopomoči. Zlobni zapisi, da so se eni skrivali v zakloniščih pod Cankarjevim domom, drugi pa so se organizirali na terenu, konec koncev niti niso tako zlobni. Prve barikade proti jugoslovanskim tankom niso bile premišljena akcija politikov, temveč akcija posameznikov na licu mesta.

Vsaka katastrofa je priložnost za politike. Da se izkažejo, da takoj odreagirajo in se nastavljajo kameram na vseh koncih Slovenije. Gre za najboljšo promocijo ali samopromocijo politikov vseh barv. Zato hitro poprimejo za lopate, ekspresno izražajo žalost, grozo in sočutje ter hitro obljubljajo pomoč. V takšnih časih se obljube množijo v neskončnost. Politiki so na tekmi, kdo bo bolj umazan. Kar je svojevrsten paradoks. Celo življenje se trudijo ostati čisti. Neomadeževani. Z nobeno packo na svojem imenu ali svojem delu. Čistost na celi fronti in nedolžnost v mislih ter dejanjih. Zdaj pa čisto nasprotje. Najboljši je tisti, ki ima bolj blatne škornje, bolj zapacane hlače in z blatom poškropljene majice.

Sočasno pa se odvija igra z naslovom Kdo je kriv. Tudi v tem smo svetovni prvaki. Takoj je treba nekoga nabiti na križ. Takoj spet pobrskati po blatu iz preteklosti. Iz blata izvleči kakšne zakone, odloke in odločitve. Vedno se najde kakšno ime, ki ga je treba post festum ali celo posthumno potunkati v blato. Seveda ni kriva narava. Krivi so tisti, ki te narave niso ukrotili. Niso razmišljali nekaj korakov naprej. Vmes pa so talali evropska sredstva po prijateljski liniji in strankarski pripadnosti.

In ravno ti čistuni bodo skakali v luft za vsak evro, ki bo šel kulturnikom, nevladnikom in še kakšnim, ki delajo premalo z rokami. Dokazovali, kako polovica Slovenije še vedno tiči v blatu, drugi pa se pasejo na proračunskih sredstvih. Skratka, vsi ti naj se kar pripravijo na vedra blata ...