Tokrat se vrnimo precej v zgodovino, v Rim, kjer so se v boju za oblast zarote, zastrupljanja, diskreditacije in uboji tako in tako dogajali serijsko. A vzorčen primer tega, kako teorijo zarote uporabiti v političen namen, je vezan na veliki sedemdnevni požar leta 64, v času vladavine Nerona, ki je cesar postal leta 54 pri vsega 16 letih.
Različice političnih nasprotnikov
Veliki rimski požar, eden mnogih, vendar pa zaradi vpliva vetra, ki ga je podpihoval, najbolj katastrofalen, je izbruhnil v poletni noči z 18. na 19. julij 64, trajal pa je deset dni. Najprej so zagorele lesene hiše v trgovski četrti, nato se je ogenj razširil na Circus Maximus, tedaj največji rimski stadion, na koncu pa zajel deset od štirinajstih rimskih četrti. Večji del mesta je zgorel, trdi osrednje zgodovinopisje. Že tedaj sta se razvili dve teoriji o vzroku. Po eni je šlo za nesrečo, po drugi je pa požar zanetil Neron sam; ta je ostala v veljavi do dandanes. Neron, ki je pred tem resda ubil tudi svojo mamo, je do dandanes obveljal za norca, ki je požgal lastno mesto, med požarom pa veseljačil in prepeval.
A to so različice njegovih političnih nasprotnikov, ki pa spet omenjajo različne vzroke za požar. Po eni inačici naj bi do požara prišlo, ker je Neron uprizarjal igro o bitki pri Troji, ogenj pa naj bi njegovim gledališčnikom pobegnil. Po drugi inačici je Neron požar podtaknil iz bolj pragmatičnih razlogov, da bi počistil teren za gradnjo parka s palačo in s 35 metrom visokim kipom samega sebe, ki ga je po požaru zares zgradil. A med običajnim življem priljubljen Neron, ki je izrazito okrepil ponudbo gladiatorskih iger in zabave za množice, je imel ob političnih nasprotnikih med senatorji, ki niso prenašali njegove tiranije, tudi privržence. Ti so že tedaj trdili, da ga v času požara sploh ni bilo v Rimu, da pa se je po izbruhu takoj vrnil v mesto, organiziral reševanje, odprl vrata svojih palač za ponesrečene in poskrbel za njihovo oskrbo.
Zgorel manjši del mesta
Kljub nasprotnim trditvam se Neronu ni uspelo izogniti slovesu norega požigalca. Že za časa življenja, ki ga je prav tako po zaroti oziroma domnevno izsiljenem samomoru končal leta 68, je sam, zato da bi se obranil pred obtožbami, ustvaril in poskusil razširiti svojo teorijo zarote, po kateri so bili za požig Rima obtoženi kristjani. Na podlagi tega so sledile množične aretacije in umori pripadnikov te tedaj vzhajajoče verske ločine, vključno z metanjem kristjanov levom v arenah, famozna številka 666, ki se jo je krščanstvo po Neronovi smrti domislilo kot sopomenko za antikrista, pa se nanaša nanj.
A da Neron ni požgal Rima, kot ga niso požgali kristjani, trdijo tudi nekateri sodobni zgodovinarji, denimo angleški arheolog dr. Anthony Barrett, ki obenem trdi, da je zgorel bistveno manjši del mesta, kot je dolgo časa veljalo in pretežno velja še danes. Neronova krivda naj bi bila posledica zarotniškega zgodovinopisja.
