Zamisel za novim Applovim izdelkom vision pro, za katerega bo treba odšteti okoli 3500 dolarjev, ni revolucionarna, gre pa zagotovo za velik tehnološki napredek v razvoju proti nadgrajeni resničnosti. Za slednjo je značilno, da uporabnika ohranja v resničnem svetu, na katerega nato projicira elemente navideznega sveta. Se spomnite pokemon go? To, ampak v očalih.
Apple se je izziva lotil na poseben način. Pri očalih vision pro stik z resničnim svetom ni neposreden, temveč posredovan skozi kamero in tudi ta predvajan na dveh zaslonih (vsak z ločljivostjo 4K). En zaslon za eno oko. Visoka ločljivost zaslonov naj bi odpravljala tradicionalni problem navidezne in nadgrajene resničnosti – pikčasti pogled na svet oziroma občutek, da gledamo skozi okno s komarniki. Ta učinek nastane zaradi premajhne ločljivosti in prevelikih razmikov med posameznimi slikovnimi pikami zaslona. Oči pristavite tik ob zaslon televizije. Verjetno ga boste opazili.
Za boljši občutek ljudi, ki nas med uporabo očal vidijo, je Apple zaslon montiral tudi na zunanjo stran očal, kjer se predvajajo virtualne oči uporabnika. Še bolj zanimiva je rešitev za videokonference. Uporabnik lahko z očali posname 3D posnetek svojega obraza, ta pa se nato virtualno prikazuje v spletnih videopogovorih. Kamere znotraj očal nato zajemajo gibanje ust in oči ter ga prilepijo na virtualni obraz.
Očala naj bi uporabniku omogočala igranje iger, gledanje filmov na poljubno velikem virtualnem zaslonu, celo branje spletnih vsebin v prav tako poljubno velikih oknih. V nadgrajenem svetu lahko uporabljamo virtualno tipkovnico za pisanje in še kaj. Govora je torej tudi o bolj resnih aplikacijah, a je v resnici vse to za zdaj bolj koncept. Apple je napravo, operacijski sistem in podprte aplikacije predstavil na svoji konferenci za razvijalce. Zdaj imajo eno leto časa, da se domislijo dodatnih zanimivih aplikacij, preden stvar tudi uradno preide v prodajo. Če so z zasloni res rešili glavne probleme z mrežastim pogledom, potencial obstaja. Niso pa pri Applu uspeli rešiti ostalih težav. Očala so sicer samostojna, z lastnim zmogljivim procesorjem, kar pomeni, da povezava z računalnikom ni potrebna, a se zato segrevajo. Zaradi energijske požrešnosti je uporabnik s kablom pripet na baterijo, ki jo nosi za pasom. Tudi tako pa naj bi očala zdržala le dve uri med polnjenji. To bo močno omejilo njihovo uporabnost za resnejša opravila. Tudi scenariji, da jih bomo nosili na prostem ob igri z otroki, jih pri tem snemali s 3D kamero in ustvarjali krasne spomine, se zdijo že samo v luči omejene kapacitete baterije nerealni. Ideja, da bi z očali nadomestili mobilnike, pa je še manj realna.
Ob vsem tem je treba izpostaviti še, da je uporabnik z očali milo rečeno videti prismuknjeno. Dvomimo, da ga bodo mnogi uporabljali izven doma ali v družbi drugih doma. Virtualne oči na zunanjem zaslonu so tehnološko zanimive, sumimo pa, da znajo svojci vseeno zameriti deljeno pozornost. Čeprav nihče ne zna potrošnikov tako temeljito prepričati, da cesar ni gol, kot to zna Apple, sumimo, da se zna to jabolko izkazati za gnilo. Vsaj v potrošniške namene. Morda pride prav v industriji ali prodaji. Denimo za virtualne sprehode po bodoči hiši.
