Letošnji osrednji nagrajenec dr. Blaž Resman, znanstveni svetnik v pokoju, je nagrado Izidorja Cankarja, ki jo bienalno podeljuje Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo, prejel za življenjsko delo pri raziskovanju starejše likovne umetnosti na Slovenskem, v glavnem umetnosti novega veka, predvsem baroka. Na področju proučevanja baročnega kiparstva je dosegel izjemne rezultate in velja za avtoriteto tudi na mednarodnem področju. Zaslužen je za zagon študija umetnostne zgodovine na mariborski filozofski fakulteti, sicer pa je še vedno znanstveni svetnik na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU.
Tam sta denimo s sodelavko doc. dr. Heleno Seražin metodološko zasnovala serijo Umetnostna topografija Slovenije, soustanovil je tudi znanstveno revijo Acta Historiae artis Slovenica in pri njej dolga leta urednikoval ter je še vedno član uredniškega odbora. Bil je član uredniškega odbora inštitutske zbirke Opera Instituti Artis Historiae in revije Umetnostna kronika, kot eksperta so ga angažirali pri redakciji in pisanju gesel za Enciklopedijo Slovenije, Saurjev Allgemeines Kunstlerlexikon in Novi Slovenski biografski leksikon. Njegove znanstvene objave sodijo med temeljna dela slovenske umetnostne zgodovine, med njimi sta tudi znanstveni monografiji Barok v kamnu (1995) in Kiparstvo poznega baroka na Gorenjskem (2006). Pisal je tudi o Francescu Robbi, Angelu Puttiju, baročnih kamnitih oltarjih na Kranjskem, oltarni opremi ljubljanskih cerkva, kiparjih v Krškem. Zanima ga baročna arhitektura. Za njegov najbolj odmeven rezultat velja njegova kritična razprava o stavbenikih Mačkih. Ovrgel je dotlej v stroki že desetletja uveljavljeno razlago o enem samem arhitektu, ko je dokazal, da gre za več oseb s tem priimkom, in izdvojil dejanski stavbni delež Gregorja Mačka (Mački, 2003). Leta 2007 je že prejel priznanje Izidorja Cankarja, leta 2009 pa zlati znak ZRC SAZU.
Včeraj je društvo podelilo še tri priznanja Izidorja Cankarja za leto 2023. Dr. Katra Meke ga je prejela za razstavni projekt Fortunat Bergant (1721–1769). Proučevala je umetnika, ki velja za najbolj »slovenskega« in »domačega« med vsemi kranjskimi baročnimi slikarji, pri tem pa rešila problem njegovih del v Liki; na podlagi virov je dokazala, da je nekaj let bival v Senju ob jadranski obali. Prof. dr. Matej Klemenčič in prof. dr. Enrico Lucchese sta Cankarjevo priznanje dobila za organizacijo in izvedbo mednarodnega simpozija Patrons, Intermediaries and Venetian Artists in Vienna and Imperial Domains (1650–1750) ter uredništvo istoimenske znanstvene monografije. Zbornik razprav na 500 straneh iz različnih zornih kotov obravnava odnose med beneškimi umetniki in naročniki ter posredniki na Dunaju in v Svetem rimskem cesarstvu v obdobju med letoma 1650 in 1750. Simpozij in knjiga sta sicer rezultat projekta Seal of Excellence. Cankarjevo priznanje je šlo tudi v dokumentacijski arhiv v Moderno galerijo, med kustosinje Jano Intihar Ferjan, Bojano Rogina in Tejo Merhar. V galeriji že od od ustanovitve leta 1971 s sistematičnim delom oblikujejo arhiv in hemeroteko slovenskih likovnih umetnikov ter razstavišč. Od leta 1989 gradijo tudi digitalno bazo podatkov (RazUme) s področja vizualne umetnosti 20. in 21. stoletja na Slovenskem. Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo nagrade in priznanja Izidorja Cankarja podeljuje od leta 1999, in sicer bienalno.
