Slabih dvajset kilometrov dolga Glinščica, ki izvira blizu Klanca pri Kozini, je na svoji poti proti morju izdolbla slikovito dolino. Ta je bila v rimskih časih in tudi pozneje pomembna vez med obalo ter notranjostjo dežele, danes pa je zaradi naravnih in zgodovinskih zanimivosti priljubljena izletniška točka.
Dobro jutro ali buongiorno
Sami smo za izhodišče obiska naravnega parka doline Glinščice (Val Rosandra) izbrali naselje Boljunec na vzhodnem obrobju Trsta, kjer je večina prebivalcev slovenskega rodu. Zato ne bodite presenečeni, če prvi hip ne boste vedeli, ali pozdraviti dober dan ali buongiorno. Žal v kraju ni večjega parkirišča, vendar se prostor za avtomobil vedno najde. Z lepo urejenega trga, kjer stoji tudi kulturni center, v katerem imata svoj prostor gledališče Franceta Prešerna in informacijsko središče naravnega rezervata doline Glinščice, smo mimo tesno nagnetenih kamnitih hiš pot nadaljevali v smeri, ki jo narekujejo dobro označene informativne table. Po asfaltni cesti, kjer občasno pripelje tudi kakšen avtomobil, se cesta konča z leseno zapornico in vstopimo na široko pešpot. Pri tem pozornost pritegnejo ostanki starega rimskega vodovoda, ki so ga Rimljani zgradili v drugem stoletju pred našim štetjem. Vodovod je nekoč v celoti obsegal 17 kilometrov in je Trst oskrboval s 5800 kubičnimi metri vode na dan. Še več informacij lahko razberete z informativne table ob njem.
Po nekaj metrih se pot razcepi. Leva vodi proti vasi Zabrežec, sami pa smo pot nadaljevali po dolini in se počasi sprehodili po njenem dnu in sledili poti številka 1, ki nas je popeljala proti cerkvi svete Marije na Pečah in naprej do vasi Botač, tik ob slovensko-italijanski meji. No, za hip smo opravili manjši vzpon in z glavne poti skrenili desno proti cerkvi svete Marije, ki kot speča princesa samotno počiva na kamnitem pobočju. Že zaradi razgleda – pogled se odpre vse do morja, je bilo vredno premagati nekaj višinskih metrov.
Pot urejena in primerna tudi za družine
Ob spustu na prvotno pot nas je prevzel pogled na 36 metrov visok slap Supet, ki pada čez mogočno skalnato pregrado. Tu se divji spodnji del doline konča. Čeprav smo se želeli spustiti vse do tolmuna in vanj namočiti vsaj mezinec desne roke, primerne poti do tja nismo našli. Nekaj uhojenih poti po melišču je bilo videti, a nismo hoteli tvegati. Sicer pa je sama pot izredno lepo urejena in široka ter primerna tudi za obisk doline z otroki.
Ob prihodu v gručasto vasico Botač med strnjenimi hišami najdemo označeno pot, ki se vzpenja proti trasi nekdanje železniške proge Hrpelje–Trst. Dolina Glinščice, edina obsežna vodna pot, ki poteka površinsko po Krasu, je bila v 19. stoletju primerno ozemlje za gradnjo železniškega odseka, ki bi Trst lahko povezal z že obstoječo čezalpsko progo, s tem pa bi se dokončala železnica med Dunajem in Benetkami. Avstro-Ogrska je za nastanek inženirskega dela v dolini v samo dveh letih zaposlila več kot 2500 delavcev. Železnica, ki je zdaj postala del kolesarske poti, je bila hitro dokončana, vendar je bilo delo takoj oteženo zaradi kraškega terena: zgodilo se je na primer, da se je med dvigovanjem nasipa odprlo veliko brezno, ki je delavce dobesedno pogoltnilo za vedno.
Progo so leta 1887 slovesno odprli, vendar v letih, ki so sledila, nikoli ni bila izkoriščena v največji možni meri. Obe svetovni vojni, priključitev Trsta in Furlanije - Julijske krajine Italiji, razvoj cestnega prometa in drugi dogodki so, tako kot za mnoge druge italijanske železnice, povzročili počasno opuščanje železnice, ki je bila leta 1958 najprej zaprta, nato pa so leta 1966 tire tudi dokončno odstranili.
Pogled na Tržaški zaliv
Danes po trasi nekdanje proge vodi urejena makadamska pot, ki je v toplih pomladnih dneh polna kolesarjev. Sami smo po poti krenili v smeri zahoda, po njej pa sprehajalec hodi vse do križišča s planinsko potjo, označeno s številko 15. Ta nas popelje po asfaltni cesti in gozdni stezi navkreber do vasi Jezero, pod katero je zidano razgledišče. Naj omenimo, da je tudi vas Jezero eno od možnih začetnih izhodišč za obisk doline Glinščice. Zidano razgledišče je točka, ki jo je vredno obiskati, saj ponudi pogled po kanjonu navzgor do slapu, nad katerim se v daljavi dviga Slavnik. Na zahodu pa se razprostira Tržaški zaliv z lesketajočim se morjem in gosto poseljeno obalo.
Od tam se vrnemo na nekdanjo železniško traso, ki jo samo prečkamo in sledimo oznakam proti vasi Zabrežec, od koder se počasi spustimo nazaj v Boljunec. Krožna pot brez daljših postankov in neuspelih spustov do slapu vam bo vzela dobre tri ure in pol. Vsekakor pa ne bo odveč nasvet, da imejte v nahrbtniku zadostno količino vode in prigrizek za malico na kateri od skalnih polic.
