Med razlogi za tako postopanje vidim popolno (in še več od tega) zavarovanje vseh sodelujočih pri (ob)sodbi negativizma, da ja ne bi slučajno zgrešili pri kaki pikici in bi jih doletela kaka kritika. To ni dejanska odgovornost, ki je normalna za vsako javno ali zasebno početje. V kapitalizmu, h kateremu zdaj molimo, je zaščita lopovov vseh vrst zelo visoka. (Vidiš ga, da je kradel, pa ne velja, ker ga nisi videl »na pravi način«; pač v skladu s tisto pravljico o cesarjevih novih oblačilih – bil je nag, a ker je bil cesar, so ga vsi videli oblečenega.) Potem so tu razni zagovorniki, ki se praviloma ne strinjajo, nič posebnega, bi rekel. Vseeno pa se mi vsiljuje pomisel, da bolj ko se ne strinjajo, več bo obravnav in več zaslužka. Etika tu po mojem še zdaleč ni na prvem mestu.
Skregano z najbolj običajno – ne visoko šolano – pametjo se zli namen vidi do neba: čakal je na žrtev, s seboj je imel strelno orožje, kuhinjski nož, kij, železno palico …, potem pa se ugotavlja, ali se je dejanja zavedal, čeprav je jasno kot beli dan, da je napad evidentno celo dlje časa načrtoval. Seveda se zdaj oglasijo velemodri in na dolgo in široko in v nedogled razpravljajo – in trošijo družben denar – ter dajejo pravzaprav potuho negativcem vseh vrst. Kajti kam bi pa prišli, če bi ugotavljanje negativizmov obravnavali po zdravi pameti, pravičnosti, in, oh, poštenosti. Lajno o nemogočosti ugotovitve bomo brali in poslušali celo več let, čeprav je, recimo, ubil ženo, vlomil v skladišče in so ga ujeli. Da ne omenjam drugih lopovščin materialne narave. Tam je takih »čeprav« običajno več, a pot do ugotovitve je po pravilu dolga, če sploh pride do nje in prej ne zastara ...
Po mnenju »prizadetih« sem verjetno usekal totalno mimo. Rekli bodo, nepravnik pač, kaj drugega pa lahko pričakujemo od takih. Ostaja pa upanje, da kdo le uvidi, da delilci pravice ne delajo dobro, no, optimalno. Da je njihova družbena funkcija skoraj bi rekel temeljna ali ena od temeljnih za optimalno funkcioniranje države. Oni pa »garajo« in garajo in zelo promptno pazijo, da se ne bi cesarju zamerili.
Herman Graber, Ljubljana
