»Saj se je nakazovalo že prej,« proti koncu romana izreče stari trgovec s kožami. Njegova izjava presega romaneskni okvir. Vstop v Klavčev prehod otvarjata dva citata, prvi, Emersonov, kot slavospev Naravi (z nepogrešljivo majuskulo!) in neomajnega zaupanja vanjo; drugi, Melvillov, predstavlja ironični kontrapunkt raznim »pesnikom«, sanjačem, ki mislijo, da narava obstaja samo zanje. Še huje: da si jo je nemara mogoče pokoriti. Če je Williamsov protagonist zasnovan emersonovsko, se pripoved sama nagiba – a nikoli dokončno ne nagne – k Melvillu.
John Williams: Klavčev prehod
Težko bi rekla, da so Williamsove knjige predvidljive. To reči, bi obenem že pomenilo, da so tudi klišejske. Ali ponovljive. Pa vendar ne gre (samo) za to: predvidl...
O tem, kaj se dogaja na Inšpektoratu RS za delo, ki ga je v zadnjih mesecih zajel val odpovedi, vrstili pa so se tudi zapisi o domnevnem mobingu, sta...
Najcenejšo ponudbo je oddal konzorcij SŽ - Železniško gradbeno podjetje Ljubljana, Kolektor Igin, CGP in GH Holding, in sicer v znesku 247 milijonov...
