Najprej bi rad čestital tako slovenski odbojkarski zvezi kot organizatorjem v Velenju. Igral sem že na sklepnih turnirjih pokala na Poljskem, v Franciji in Turčiji, tudi na Japonskem. A to, kar je bilo v Velenju, je bilo najmanj na podobni, če ne celo na višji ravni. Kar pa se tiče tekme s Calcitom Volleyjem, je bilo zelo težko. Čeprav smo tudi lani premagali Mariborčane s 3:2, smo vse nize, ki smo jih dobili, osvojili z veliko razliko, zdaj je bil vsak niz na razliko. V petem nizu je bilo že 3:1 za Kamničane, ko je Sosa Sierra poslal žogo v avt. In vprašanje je, kako bi se tekma nadaljevala, če bi žoga padla v igrišče.
Časa za slavje nimate prav veliko, kajti že danes vas s Kamničani čaka nov finalni obračun v srednjeevropski ligi.V Kamniku je dvorana nekaj manjša, predvsem nižja, a v njej smo že velikokrat igrali, tako da nam to ne bi smelo predstavljati težav. Žal bodo domačini igrali brez Jana Klobučarja, ki mu želim čim hitrejše okrevanje, tako da bodo imeli na voljo manj rešitev kot z njim v ekipi. V vsakem primeru se bomo dobro pripravili na tekmo in upam, da bomo prišli do nove lovorike.
Tudi v letošnji sezoni vaša ekipa v slovenski ligi ni izgubila nobene tekme. A zdi se, da bo vaš edini resni tekmec v boju za naslov državnega prvaka Calcit Volley.Ko sem se pred sezono vrnil z dopusta in smo začeli priprave, so vsi govorili, da bomo s Kamničani edini kandidati za naslov državnega prvaka. Za zdaj se to uresničuje, a ne bi odpisal Mariborčanov, kjer zelo dobro dela trener Sebastijan Škorc. Že na začetku sezone sem bil prepričan, da bodo igrali vse bolje. To se je tudi zgodilo, tako da jih v polfinalu končnice proti Calcitu, ki je še vedno favorit, ne bi odpisal. Je pa res, da tudi mi še nimamo zagotovljenega finala.
Ali je kakovost letošnjega prvenstva malce slabša od lanskega?Dejal bi, da je, a to ne pomeni, da je bilo kaj lažje priti do prvega mesta. Vsi znajo igrati odbojko in če nisi stoodstoten, lahko hitro zaideš v težave. Tako kot smo recimo v Kranju, ko smo za zmago potrebovali kar pet nizov. V moji mentaliteti je, da v vsako tekmo vstopim, kot da bi šlo za finale olimpijskega turnirja.
V Velenju je bila dvorana polna, žal ni tako na tekmah slovenske lige. Vas to preseneča, še posebno, ker je slovenska reprezentanca četrta na svetu in trikrat druga v Evropi?Nič več me ne preseneča, ker sem se na to že navadil. Ko sem lani prišel v Ljubljano in videl, s kakšnim zanimanjem so ljudje spremljali tekme slovenske reprezentance, sem verjel, da bodo dvorane tudi v domači ligi polne. A z izjemo letošnje lige prvakov in lani v pokalu challenge se to ni zgodilo. Želel bi si, da bi se to spremenilo, kajti slovenska klubska odbojka si to zasluži.
Kako pa gledate na uspehe slovenske reprezentance?V sezoni 2013/14 sem bil v turški ekipi Milli Piyango soigralec z Dejanom Vinčićem. Tistega leta je Slovenija premagala Srbijo in nato izgubila s Finsko in Nizozemsko ter ostala brez napredovanja, a je Vinčić že takrat dejal, da ima Slovenija odlično ekipo, ki je popolnjena na vseh igralnih mestih. To se je potem dve leti pozneje, ko je za selektorja prišel Andrea Giani, tudi potrdilo. Da pa to ni bilo slučajno, se je pokazalo v naslednjih letih. Slovenija ima tri srebrne kolajne na evropskih prvenstvih in želim si, da bi letos prišla še do zlate.
In kaj je bila prelomnica?Mislim, da prihod Andree Gianija, ki je vse skupaj postavil na pravo mesto in igralcem dvignil samozavest. Nato je Alberto Guliani samo nadaljeval njegovo delo, lani pa je to uspelo tudi Gheorgheju Cretuju. A vsega tega ne bi bilo, če slovenska reprezentanca ne bi imela tako vrhunskih odbojkarjev in resnično je užitek gledati, kako igra. Prav tako pa je tudi velik izziv igrati proti njej.
Kakšna pa je njena perspektiva?Z nami trenira 17-letni Luka Marovt, ki sicer letos igra za Črnuče in ki je bil eden najboljših igralcev kadetskega EP in evropski prvak. Potem so tu mladi igralci v Mariboru, tudi mi imamo ob Marovtu še Šena, Bošnjaka in Mejala, ki so zelo nadarjeni, tu je še Mujanović v Calcitu… Zagotovo je še veliko mlajših igralcev, ki jih še niti ne poznam in so zelo nadarjeni. Prepričan sem, da je pred slovensko odbojko svetla prihodnost, bo pa seveda pomembno, da bodo fantje šli v močnejše lige in tam še bolj napredovali.
Omenili ste odhod mlajših igralcev v tujino. A verjetno je pri tem zelo pomembno, da ne gredo prezgodaj, kajti niso vsi takšni, kot je Mariborčan Rok Možič?Dobro, Možič je fenomen in zagotovo bo še dolga leta nosilec igre v slovenski reprezentanci. A je tudi on šel v tujino, ko je imel za sabo dve, tri sezone igranja v slovenski ligi in ko je bil preprosto predober za takšno raven tekmovanja. Nekaj podobnega velja tudi za druge mlade igralce. Šele ko bodo prerasli to ligo, naj gredo v tujino in še to v klube, v katerih bodo igrali. Če bodo šli prehitro, se lahko opečejo, kot sem se sam, ko sem šel prezgodaj v Italijo, kjer v Forliju nisem praktično nič igral. Zato sem že po prvem letu raje odšel v Turčijo.
Tudi v prihodnji sezoni ostajate v Ljubljani in prav navdušujoča je vaša strast do igre. Se pri 34 letih še vedno veselite vsake tekme, vsake osvojene točke?Prihajam iz Strumice in že od malih nog sem spremljal vse, kar se je dogajalo v odbojki. Ves čas sem visel na internetu, gledal livescore, statistiko in ta strast je še danes enaka. Nisem prav visok, tudi skačem ne najvišje, a me vodita strast in ljubezen do odbojke. Ko bom občutil, da tega ne bo več, bom končal s svojo kariero. Imam pa to srečo, da sem zdaj v ACH Volleyju, v klubu, v katerem je vse na visoki ravni, in resnično lahko razmišljam le o odbojki. In tudi zato želim dati še več. Želel bi si le, da bi bilo na tekmah v Tivoliju več gledalcev.
Ali že morda razmišljate tudi o tem, kaj boste počeli po koncu kariere? Vam je trenerska pot pisana na kožo?Veliko ljudi me to sprašuje in tudi sam včasih začnem razmišljati o tem, kaj bom delal po koncu igralske kariere. A me hitro ulovi panika in sam sebi rečem, da še ni čas za to. Toda dokler imam željo po igranju, to strast, ne bom nehal.
