Pisatelj je po poročanju francoske tiskovne agencije AFP umrl 3. marca, novico pa je danes medijem posredoval njegov založnik Kodansha.
Oe, znan po svojih miroljubnih in protijedrskih stališčih, je pripadal »generaciji pisateljev, ki jih je druga svetovna vojna globoko ranila, a so kljub temu upali na preporod«.
Pisatelj, ki poleg Jukia Mišime velja za najpomembnejšega japonskega avtorja po drugi svetovni vojni, je pisal pod vplivom francoskih eksistencialistov kot tudi ameriške literarne tradicije. V svojih delih se je ukvarjal z usodo posameznika v odtujeni, materialistično naravnani povojni družbi ter opisoval nasprotja med življem na s tradicijo zaznamovanim podeželju in bivanjem v velikih mestih.
Leta 1994 o mu podelili Nobelovo nagrado
Oe v svojih delih »s poetično močjo ustvarja domišljijski svet, v katerem se življenje in mitologija zlijeta v skrb zbujajočo sliko dilem, s katerimi se danes sooča človeštvo«, je pisalo v obrazložitvi Nobelove nagrade za književnost, ki jo je prejel leta 1994.
Pisatelja, ki se je rodil in odraščal na japonskem otoku Šikoku, ki ga je v svojih delih večkrat prikazoval kot mikrokozmos človeštva, so zaznamovale legende o lokalnih uporih, njegovo mladost pa je zasenčila tudi vojna z militaristično propagando. Po japonski kapitulaciji leta 1945 se je po pisanju AFP navdušil nad demokratičnimi načeli, ki so jih tedaj zagovarjale okupacijske sile ZDA.
Pozneje je začel študirati francosko književnost na tokijski univerzi ter se poglobil v eksistencialistično filozofijo in renesančni humanizem. Že med študijem je začel pisati ter leta 1958 s knjigo Ulov (The Catch) o temnopoltem ameriškem pilotu, ki so ga med drugo svetovno vojno zajeli japonski vaščani, prejel prestižno japonsko nagrado akutagawa za mlade avtorje.
Že v začetku pisanja se je zavezal, da se bo osredotočal na obrobje družbe, in obljubil, da ne bo nikoli sodeloval z ljudmi na pozicijah moči, so njegove besede iz intervjuja leta 2000 povzeli pri AFP.
Po letu 1963 je v svojih delih vse večjo pozornost namenjal stiskam, ki jih je njemu in družini povzročala sinova duševna prizadetost. Med njegova glavna dela uvrščajo romane Reja (1958), Osebna zadeva (1964) in Nogomet leta 1860 (1967) ter zbirke novel Naučite nas, kako naj premagamo našo norost (1969) in razpravo Zapiski iz Hirošime (1965). Leta 2013 je izdal roman Bannen Yoshikish (V poznem slogu). V njem opisuje potres, cunamije in jedrsko nesrečo na Japonskem leta 2011. To je šesti roman, v katerem se kot glavni junak pojavlja pisateljev alter ego Kogito Čoko.
