To s strani ruske države podprto kriminalno paravojaško združbo oziroma podjetje je ob Putinovem soglasju ustanovil vplivni ruski »poslovnež« Jevgenij Prigožin. Namenjena naj bi bila »svetovanju pri upravljanju.« Za kakšno poslovno dejavnost gre, kažejo zločini v Ukrajini, pa tudi drugod po svetu, predvsem v Afriki. Prsti, namočeni v sladko marmelado krvi, imajo povsod svoje odtise.
Analogija, ko so takoj po 2. svetovni vojni na sojenju v Nürnbergu razglasili nacistično organizacijo SS za kriminalno, je seveda umestna in prisotna tudi danes. Vendar manjkata skupna mednarodna komponenta obsodbe in mednarodna primerljivost.
Manjka torej tudi enakopraven primerjalen odnos do podobnih sodobnih paravojaških struktur, kot so ameriški Blackwater, ki se je preimenoval v Academi – kakšno akademsko ime! – in ki naj bi bilo ameriško »varnostno podjetje.« V resnici gre za s strani države Amerike podprte vojaške plačance, ki so se »proslavili« v Iraku, Afganistanu, Afriki, Južni Ameriki in še kje. Erik Prince, prijatelj in poslovni partner nekdanjega predsednika Trumpa, je ustanovitelj te kriminalne združbe. Seveda pa obstajajo še nekatere druge. Prav tako ukrajinska enota Azov po svoji strukturi, miselnosti in dejanjih ne zaostaja za navedenimi paradržavnimi vojaškimi formacijami, čeprav je formalno vključena v ukrajinsko vojsko.
Da se države poslužujejo organiziranega kriminala v najhujših oblikah, ni nič novega. Že zadnje vojne ob razpadu Jugoslavije so naplavile ustaše, četnike, legionarje in še koga, ki so s svojo miselnostjo in kriminalom prispevali k »učinkovitosti« vojaških operacij. Tudi na Bližnjem vzhodu so plačanci Isisa prispevali in še prispevajo svoj delež k še večji dehumanizaciji odnosov v vojnah in kriznih stanjih.
Sodelovanje in tiha podpora uradnih institucij držav, običajno obveščevalnih služb in seveda vodij držav, zagotavljajo nemoteno kriminalno delovanje ter bogatenje udeležencev. Da gre za široko mrežo ljudi brez vesti, kjer se izvaja nabor zainteresiranih, kaže zadnja afera v Srbiji, kjer naj bi novačili za Wagnerja. Da tudi v Evropi ni malo avanturistov in kriminalcev, ki so pripravljeni na ubijanje za plačilo, kažejo tudi primeri, ki sicer redko pridejo v javnost.
Pokritje države – katerekoli – da pooblastila za ubijanje organizirano prenaša na paravojaške organizacije izven svojih struktur, je seveda izredno delikatna zadeva, ki ni samo mednarodno pravno nedopustna, ampak tudi kazniva. Hkrati pa prenaša rizik za same državne podpornike, saj se kriminalci radi obrnejo proti svojim »delodajalcem«, če jim seveda kdo plača več od njih. Ali pa če mislijo, da jim enostavno pripada večji kos oblastne in finančne pogače.
Vse skupaj, mislim seveda na uporabo paradržavnih kriminalnih organizacij, pa seveda tudi pomeni, da izostane še tista minimalna človečnost, ki naj bi bila zagotovljena tudi v najbolj okrutnih in težkih časih vojne. Te plačane kriminalce pošiljajo običajno v prve vojne linije oziroma še pred njih, da izvajajo teror, se izživljajo nad civilnim prebivalstvom in plenijo vse, kar jim pride pod roke. V takšnih situacijah, kot je sedaj v Ukrajini, pridobivajo izkušnje in celo ugled ter priznanja in odlikovanja. Toliko lažje se »izkažejo« potem kje v miru.
Da je vojna že sama po sebi nesprejemljiva in nepotrebna, je veliki večini normalnih ljudi jasno. Očitno pa je še mnogim nejasno, da so absolutno nepotrebne tudi kakršnekoli paradržavne kriminalne organizacije v vojni in seveda v miru. Tudi ruskim, ameriškim, evropskim in drugim vojnim dobičkarjem, različnim »podjetnikom« in oblastnikom, ki služijo z orožjem in prelivanjem krvi ob pomoči kriminalcev vseh vrst in povsod po svetu, bi morali reči glasen »ne, dovolj je«. Četudi za ceno priveza kakšne jahte.
Miloš Šonc, Grosuplje
