Pritiski na zvišanje plač v javnem sektorju so ogromni. To je posledica tako zmanjševanja kupne moči plač preštevilnih delavcev in slabosti v plačnem sistemu javnega sektorja, kot tudi različnega pristopa do posameznih skupin delavcev. Mnogi sindikati napovedujejo stavke in proteste zaradi plač, nekateri pa zaradi porušenih razmerij.
Ekonomski položaj v državi ni ugoden
Ekonomski položaj v državi ni ugoden in večjega izboljšanja v naslednjem letu ni pričakovati. Zlasti neugodna je inflacija. To so razmere, v katerih za svojo plačo lahko kupimo manj dobrin, in odpirajo revščino ter povzročajo nezadovoljstvo delavcev z višino plače. Za večjo porabo v državi se zadolžujemo, dolg postaja vedno večji, breme še večje, konkurenčnost slabi in vse to lahko pripelje do zmanjševanja obsega gospodarske aktivnosti, odpuščanja delavcev in tudi brezposelnosti.
Podobno situacijo smo imeli pred sprejetjem Slovenije v polnopravno članstvo Evropske unije. Tedaj je zlasti finančni minister vztrajal pri sprejetju ukrepov za zmanjševanje dolga in nižanje inflacije, čeprav je to zahtevalo nekatera odrekanja in tudi umiritev rasti plač. Zaradi zaščite najslabše plačanih delavcev je bila na predlog sindikatov sprejeta zdajšnja minimalna plača. Če je danes ne bi imeli, bi veliko delavcev, tudi v javnem sektorju, prejemalo nižje plače. Zato mora minimalna plača kot zaščita najslabše plačanih ostati in naj se ne bi vgrajevala v sistem plač. Ta kategorija, ki ni sestavina plačnega sistema, velja na ravni države za negospodarski kot tudi gospodarski sektor. Zelo sem razočaran, da se o minimalni plači govori le kot o problemu javnega sektorja. Tudi delavci v gospodarstvu nimajo visokih plač in zato se tudi za velik del teh delavcev uveljavlja minimalna plača.
Zakon o sistemu plač v javnem sektorju
Velik problem plačnega sistema je obvezna uporaba osnovnih plač po zakonu o sistemu plač v javnem sektorju. To pomeni, da zvišanje osnovne plače najnižjega plačnega razreda pomeni zakonsko obvezo zvišanja vseh plač po tarifnih razredih, kar gre v korist predvsem bolje plačanih. Zato je nujno, da se v zakonu spremeni obveza določanja osnovnih plač po tarifnih razredih.
Pri določanju plač v veljavnem zakonu o plačah v javnem sektorju se te določajo na osnovi poklica ali delovnega mesta in ne na podlagi opravljanja delovnih nalog. Omogočeno naj bi bilo, da se plače nekaterih delavcev zvišajo brez vpliva na preostale plače. Večinoma se izplačujejo zakonsko določene osnove, zato ni obračunavanja uspešnosti, kar sistem dela rigiden in nestimulativen, po načelu »vsi smo enaki«. To pa povsem zavira nagrajevanje po uspešnosti dela posameznega delavca in je v nasprotju z vsemi načeli delitve po delu.
Združeni sindikati bi bili močnejši
V okviru novega sistema kaže podpreti organiziranje več sektorjev (denimo dejavnost zdravstva, dejavnost šolstva, izobraževanja in raziskav, dejavnost policije in še kaj). Prav tako naj ostanejo nekatere dejavnosti centralizirane. Postavlja pa se vprašanje, ali so sploh mogoča in kako uspešna so lahko pogajanja, če je na eni strani štirideset in več sindikatov, na drugi strani pa nekaj predstavnikov vlade. Ta težava verjetno izvira iz starega in neustreznega zakona o reprezentativnosti sindikatov (vsak sindikat je po veljavnem zakonu legitimen in se želi ohraniti, njihova organiziranost je toga in se ne prilagaja spremembam v svetu in pri nas). Moj predlog za sindikate je načelo »združeni smo močnejši, skupaj dosežemo več«. To bi okrepilo tudi solidarnost med njimi, ki je zdaj (pre)skromna. Čas bo pokazal, o tem sem prepričan, da je to nujno in potrebno za dolgoročno izvajanje zaščite delavcev. Poleg tega se lahko strokovno okrepijo in postanejo dober in močan partner.
Spreminjanje sistema plač je strokovno vprašanje
V medijih je zaslediti, da naj bi se razmerje med najnižjo in najvišjo plačo v novem sistemu plač zvišalo na razmerje 1: 7. To bi v današnjem času velike gospodarske negotovosti pri nas in na tujem, ob visoki inflaciji in večanju (pre)zadolževanja države prestavljalo za vlado in koalicijo povsem nesprejemljivo dejanje. Prepričan sem in upam, da se s tem ne bodo strinjali sindikati, še zlasti pa ne javnost. To dejanje naj počaka na stabilizacijo na področju plač, inflacije in gospodarjenja. Ocenjujem, da je predvideni rokovnik sprejemanja novega zakona o plačah v javnem sektorju izjemno optimističen, če ne celo nerealen. Izkušnje kažejo: tudi če so pogoji za spreminjanje plačnega sistema ugodni in ni toliko omejevanj kot danes, traja spreminjanje in uveljavljanje tako obsežnih sprememb nekaj mesecev ali celo več let. Spreminjanje sistema plač ni politično, temveč je kompleksno strokovno vprašanje.
