Pravkar spremljamo demonstracijo ravnanja, ki vnaša legitimnost v reševanje družbenih problemov in tudi krize javnega zdravstva. Izjemnost se kaže v tem, da je takšno ravnanje pravi tujek v sistemu predstavniške demokracije. Temelj sistema predstavništva je legalnost, ki vzpostavlja absolutno oblast političnih strank oziroma demokratično izvoljenih predstavnikov ljudstva. Nasprotno od legalnosti temelji legitimnost na odprtem nepredstavniškem sistemu urejanja družbenih problemov. Gre za nekakšno obliko posvetovalne demokracije.
Družbeno odločanje je, neodvisno od tega, kaj o njem menijo politiki, vedno fazno sestavljen (sedem stopenj) proces, ne pa enkraten akt. Največji pomen je pripisan samemu začetku procesa odločanja. Prva stopnja, ki zajema analizo vzrokov (ne le posledic) odmikov od načrtovanih stanj, odločilno vpliva na kakovost družbenega odločanja. Na začetku procesa odločanja je namreč tudi največja svoboda pri izbiri najprimernejših rešitev družbenih problemov. Da odločitve vedno kroji tisti, ki obvladuje proces pripravljanja odločitev, ni treba dokazovati.
Izgub in škod, ki jih državljanom prinaša neizrabljena svoboda izbire najprimernejših odločitev na samem začetku procesa odločanja, ni mogoče odpraviti. Proces odločanja namreč poteka po načelu nepovratnosti. Ta je posledica soodvisnosti in povezanosti posameznih stopenj odločanja. Opisujemo jih kot naravno procesno hierarhijo. Formalni akt glasovanja vzpostavlja legalnost predstavniških odločitev, nima pa pomembnega vpliva na samo kakovost upravljanja družbenih procesov, od katerih je odvisna materialna, družbena in okoljska blaginja prebivalstva.
Odločitev Golobove vlade, da začne krizo javnega zdravstva reševati z javno predstavitvijo diagnoze stanja v zdravstvu, je politična inovacija. V sistem družbenega odločanja vnaša neposrednost in demokratičnost. Ni pa jasno, zakaj vlada tudi problema plačnega sistema v javnem sektorju in reforme šolstva ne rešuje z enakim pristopom. Zakaj se politične in gospodarske elite pri upravljanju države izogibajo takšnemu pristopu, vemo. Nočejo se posloviti od dobrobiti predstavniškega sistema, ki zagotavlja nenadzorovano politično moč in oblast.
Parlament, institucijo zakonodajne veje oblasti, naslavljamo kot hram demokracije. Takšno poimenovanje je zgrešeno. Pravi hram demokracije je lahko le družbeni prostor, kjer se dejansko krojijo družbene odločitve. Ta prostor pa obvladuje zunajparlamentarna oblast. To so politične in gospodarske elite. Inovacija Golobove vlade, uporabljena pri reševanju javnega zdravstva, odpira javnosti vrata prav v ta prostor. V njem se rojevajo družbene odločitve, vključno s korupcijo, nepogrešljivo spremljevalko procesa oblikovanja družbenih odločitev. Prav tukaj v tem razkošnem prostoru lahko iščemo prave odgovore na vprašanje, zakaj že leta dolgo neuspešno odpravljamo »obvezno« dopolnilno zdravstveno zavarovanje, in pisano množico problemov, ki grenijo življenje ljudstvu, ki ima, tako je zapisano v ustavi, oblast v državi Sloveniji.
Ob vladnem projektu reševanja javnega zdravstva se nam državljanom zastavlja vprašanje, na katerega (še) ne poznamo odgovora. Ne vemo, ali gre le za eno samo lastovko, ki ne bo prinesla svobode, ali pa gre nasprotno za lastovko, ki je znanilka prihoda cele jate lastovk, ki bodo prinesle pomlad in razcvet družbenih razmer, v katerih si bo slehernik lahko sam svobodno ustvarjal svojo srečo. Čas,je, da politiki od obetavnih napovedi končno preidejo k dajanjem.
Janez Krnc, Litija
