Če je bil McKayev Don't Look Up nalašč zapretiravan in potencirano absurden film o tem, kako se človeštvo (ne) sooča z okoljsko krizo, je Östlundov Trikotnik žalosti nalašč zapretiravan in potencirano absurden film o moralni izpraznjenosti sodobne kapitalistične družbe, v kateri se vse začne in konča pri denarju. To je film o času, ko je mogoče kupiti in prodati vse, pa tudi film o svetu, ki je zaradi tega, ker je v njem naprodaj vse, vse bolj zlagan in razvrednoten. Švedski filmar pri tem ne okoliši in ne slepomiši, tarče, v katere cilja svoje puščice, pa so sila očitne. V uvodnih prizorih tako spremljamo prestižno modno revijo, ki je v zaodrju razgaljena kot površinski, z videzom obsedeni cirkus, na modni brvi pa nato svojo plehkost prodaja za parolami o enakopravnosti in boju proti podnebnim spremembam.
Ta uvodna obsodba lažno ozaveščene modne industrije, ki brez kančka slabe vesti komercializira demokratične vrednote, se v drugem poglavju premesti na 250-milijonsko superjahto, kjer se Yaya in Carl, manekena, ki sta se uvodoma pričkala, kdo bo plačal račun v dragi restavraciji, znajdeta na elitnem križarjenju. Nobeden izmed njiju si v resnici ne more privoščiti tega pregrešno dragega izleta, a ker sta instagramska vplivneža, jima je pač marsikaj podarjeno, njuni sledilci pa se lahko naslajajo nad pregrešno dragim hedonizmom in sanjajo o njem. Pridružita se četici superbogatih potnikov, katerih kaprice z zapovedano suženjsko ustrežljivostjo izpolnjuje nasmejano kabinsko osebje, ki računa na mastne napitnine – seveda – na trickle-down iz prve vrste.
A to je račun brez krčmarja; če je Cameronov Titanik leta 1997 potopila ledena gora, potem je za brodolom letošnjega filmskega Titanika usodno to, da za tem neoliberalnim krmilom družbe, v kateri bogastvo peščice iz leta v leto dosega nove rekordne vrednosti, ni več treznega kapitana. Dobesedno – Woody Harrelson, ki igra kapitana, namreč cele dneve popiva, za nameček pa iz njegovih prostorov odmeva Internacionala. In Östlund seveda ne bi bil Östlund, če te absurdne situacije ne bi pospremil do absurdnega crescenda. Do zadnje večerje, ko začnejo superjahto premetavati supervalovi, zaradi katerih vsi ti superbogati nato bruhajo in serjejo drug čez drugega. Da je mera polna, kapitan, ki sam sebe označi za pozerskega socialista – Orwell bi mu rekel salonski boljševik – in ruski oligarh, »kralj dreka«, ki je obogatel s prodajo gnojila, v tej sodni uri ob žganju prosto po Prešernu citirata Margaret Thatcher, Ronalda Reagana, Vladimirja Lenina in Karla Marxa.
»Vsak po svojih sposobnostih, vsakomur po njegovih potrebah,« slišimo, medtem ko straniščno školjko, polno fekalij ekonomsko privilegiranih, v nazorni prispodobi kapitalistične ekscesnosti spektakularno raznese ob zvokih švedskega panka, preživeli pa morajo nato na osameli plaži resetirati družbeno ureditev. »Tam gori čistim stranišča, tukaj sem kapitanka,« potnikom novo delitev premoženja odčita čistilka, ki zna edina uloviti ribo in zakuriti ogenj. Da, Trikotnik žalosti je farsičen, satiričen, grotesken, skratka, maksimalno nazoren film o tem, kakšna usoda čaka podivjani kapitalizem, ki drvi v smeri vse večje neenakosti. Pa tudi film, ki želi povedati nekaj o pohlepni naravi človeka, o tem, kako težko se je odpovedati privilegijem, in o tem, kako so se tržne vrednote zažrle v netržne norme na skoraj vseh področjih življenja. Zabavna kritika današnje kapitalistične družbe, ki pa ji pod črto manjka svežine in prefinjene pronicljivosti žanrskih sorodnikov.
