Čeprav celotno resolucijo SE preveva izrazita in vseobsegajoča antidiskriminatorna in humanistična konotacija, velja kot nujno sporočilo slovenski javnosti citirati 4. točko priporočil državi: »Okrepiti pravno varstvo nemško govoreče etnične skupine in novih narodnih skupnosti ter razmisliti o dopustitvi jim dostopa do ustavno varovanih pravic narodnih manjšin in razširitvi polne uporabe okvirne konvencije na pripadnike teh skupnosti.« (angl. glagol grant ima vsaj dvajset sinonimnih pomenov, tudi: priznati, dati formalno).
Za dobrega poznavalca narodnega manjšinstva v Sloveniji resolucija niti ni presenečenje, saj zadevne mednarodne institucije to problematiko spremljajo že več kot dve desetletji in našo državo nanjo stalno opozarjajo in ji postopno priporočajo vse odločnejše oblastniške poteze in konkretne ukrepe v smeri urejanja položaja in statusa teh manjšinskih skupnosti. Zaradi zanje vsakršne odsotnosti pravne ureditve so te manjšinske skupnosti že od osamosvojitve pravzaprav ilegalne družbene entitete. Vsekakor pa je na neposredno odgovorni državni ravni, ki ji sicer formalno pravno ta funkcija ne pripada, dokazano prisoten trud, da navedene dejanske narodne manjšine ostanejo kot kolektivni družbeni subjekti še nadalje uradno nepriznane in s tem kot take v slovenski družbi in državi neupoštevane, s čimer država sama, če še nadalje ne bo dovoljevala niti resnega dialoga o že javno predstavljenih ustreznih preprostih ustavnih dopolnilih, dovoljuje in pristaja na odkrito družbeno diskriminacijo na narodnostni osnovi.
Danes, 10. decembra, je Svetovni dan človekovih pravic. Po notranji strukturi Ustave RS manjšinske pravice spadajo v drugo poglavje ustave, med človekove pravice in temeljne svoboščine. Kolektivno dostojanstvo vseh in vsake dejanske narodno-manjšinske skupnosti naj bo z ustavno nominacijo simbolno enakovredno, konkretna ureditev njihovega družbenega položaja pa, glede na lastnosti vsake izmed njih, seveda različna.
Dr. Vera Kržišnik-Bukić, znanstvena svetnica, Ljubljana
