Nedeljsko kosilo: Sladica, ki ji nikjer ni para

Številnim se to ne zdi nič kaj prijetno dejstvo, ampak končno so napočile prve temperature okoli ničle in zadišalo je po snegu, odpirajo se tudi prva naša smučišča. Nič nenavadnega, saj nas do začetka meteorološke zime loči le še nekaj tednov. To običajno pomeni, da iz omar izbrskamo kape, šale in rokavice, nov list pa dokončno obrnemo tudi v kuharskih bukvah in se zatečemo k močnejšim in toplejšim jedem.

V tem času zaživijo tudi decembrske tržnice z vso mogočo šaro in kičem, pa tudi z bolj ali precej manj imenitnimi priboljški, sladicami in predragim ter presladkim kuhanim vinom. Pri nas se praznične tržnice še vedno držijo predvsem slednjega, vsako leto bolj pa se čuti tudi prodor tradicije naših številnih severnih sosedov, pri katerih v decembru diši predvsem po cimetu, medenjakih in kralju tovrstnih tržnic – cesarskem pražencu! Po domače mu pravimo šmorn in pri nas velja za preprosto jed, ki jo uspe pripraviti še tako nespreten gospodinjec. A v resnici gre za slastno jed, ki jo severno od nas pripravljajo tudi v najboljših gostilnah. Recept je resda razmeroma preprost, a nekoliko spretnosti je že potrebne, da pripravimo vročo, omamno dišečo in sočno sladico, ki hkrati zapelje najbolj razvajene brbončice in pogreje še tako premraženega. Pri nas nanj naletimo bolj izjemoma, na trgih avstrijskih mest pa bi v tem času trčili ob vsaj tri orjaške ponve te slastne zimske jedi, če bi se le enkrat nerodno opotekli zaradi odvezane vezalke.

Legenda pravi, da je ime cesarski praženec nastalo, ko se je pri neki kmetici nenapovedano oglasil avstrijski oziroma habsburški cesar Ferdinand. Ta mu ni imela kaj prida ponuditi, pa je naredila nekakšno imenitnejšo sladko omleto. Mimogrede, domala enaka legenda opisuje tudi izvor imena za kranjsko klobaso – in verjetno še za kaj drugega. To preprosto, a imenitno jed zapiski prvič omenjajo leta 1563, v kuharicah pa praženec najdemo šele v 18. stoletju.

Pri nas velja skoraj za pozabljeno jed, naročiti ga je moč le v redkih gostilnah, medtem ko ga v Avstriji pozimi ponujajo in veliko prodajo v domala vsaki krčmi. Kadar pečemo palačinke in se nam kakšna ponesreči, je pogosto slišati, da nič hudega – bo nastal pač šmorn. Zato tudi pravimo, da je vse skupaj en šmorn, kadar nam je za kaj popolnoma vseeno ali se nam sfiži. Resda v primeru ponesrečenih palačink nastane nekaj podobnega, a za najokusnejši praženec se je treba še malo bolj potruditi. Korajža velja; če se vam ponesreči, pa nič zato – saj je vse skupaj en šmorn!