Že ko me je znanec pred leti poskušal navdušiti za idejo neposredne demokracije, se mi je zdelo, da gre za nekaj zelo nedomišljenega. Da bi ljudje sami odločali o vsem, je na prvo žogo morda zvenelo zanimivo, a ko si malo bolje razmislil, si se moral vprašati, ali je res pametno, da milijon sedemsto tisoč ljudi odloča tudi o stvareh, na katere se resnično spoznajo le trije ali štirje strokovnjaki. Zato sem takrat v svoji sumničavosti dejal, da se to meni zdi tako, kot bi vodenje nogometne reprezentance prepustili kavč selektorjem, oziroma še huje, da bi kar z glasovanjem ljudstva odločali o selekciji igralcev in taktiki, pri čemer bi glas moje mame, ki na igrišču komajda loči vratarja od sodnika, štel enako kot glas Matjaža Keka ali profesorja nogometa dr. Zdenka Verdenika. Mislim, da je bil znanec nad temi mojimi primerjavami malo užaljen in se mi od takrat ni več oglasil, jaz pa njemu tudi ne, saj se moje mnenje o neposredni demokraciji v prihodnjih letih ni kaj dosti spremenilo.
V bistvu se sploh ni spremenilo vse do te supervolilne jeseni, ko sem spoznal, da je ideja neposredne demokracije še veliko bolj idiotska, kot se mi je sprva zdelo....
