Z razstavo želijo širšo javnost opomniti, da v svoji zbirki hranijo 14 umetnikovih del, večinoma nastalih v 50. letih minulega stoletja. Ta dela je galeriji in mestu Kamnik nekoliko pred svojo smrtjo z oporoko podarila Savinškova življenjska sopotnica, slovenska igralka in pesnica Mila Kačič. Z njo se je mladi Savinšek spoznal leta 1944 v krogu pisatelja Ivana Mraka. Po Savinškovi smrti so dela ostala v njeni zbirki vse do leta 2000, ko je bil umetnikov opus večinoma podarjen Moderni galeriji v Ljubljani, del pa umetnikovemu rodnemu mestu. Poleg kipov Galerija Mihe Maleša hrani tudi umetnikov avtoportret (1948) in dokumentarno gradivo. Ob Savinškovih kipih iz zbirke galerije bodo na razstavi na ogled tudi dela iz Narodne in Moderne galerije ter Dolenjskega muzeja Novo mesto. Ob razstavi bo izšel katalog z besedilom kustosinje razstave Saše Bučan.
Mojster spomenikov
Savinšek se je rodil 4. februarja 1922 v Kamniku, kjer je obiskoval prve štiri razrede osnovne šole. Družina se je leta 1929 preselila v Ljubljano, kjer je končal osmi razred gimnazije in se vpisal na medicinsko fakulteto. Leta 1942 so ga skupaj z bratom odpeljali v taborišče Gonars, od koder sta se vrnila konec istega leta. Z neumornim portretiranjem in risanjem cvetličnih tihožitij je preživljal družino ter uril in razvijal svoj risarski talent pri slikarju Rihardu Jakopiču.
V krogu pisatelja Ivana Mraka in njegove žene kiparke Karle Bulovec Mrak je dobil prve napotke na poti v kiparstvo. Prav tukaj je spoznal svojo življenjsko sopotnico, igralko in pesnico Milo Kačič. Leta 1945 se je vpisal v prvi semester Akademije za upodabljajočo umetnost v Ljubljani na smer kiparstvo. Poučevali so ga Boris in Zdenko Kalin, Frančišek Smerdu in Peter Loboda. Leta 1949 je diplomiral.
Leta 1950 je najel bivši atelje kiparja Frančiška Smerduja. Petdeseta leta so bila za umetnika leta potovanj, odkrivanja umetnosti in druženja s številnimi akterji slovenskega in širšega evropskega kulturnega prostora, prinesla pa so mu tudi prvo samostojno razstavo v Mali galeriji v Ljubljani ter prva naročila za kiparske spomenike (Celje, Novo mesto, Ptuj, Trenta). Sledila je večja samostojna razstava v Jakopičevem paviljonu in nagrada Moše Pijade, ki mu je omogočila študijsko potovanje v Anglijo in Francijo.
Temu so sledila številna potovanja po evropskih mestih in nova naročila javnih spomenikov, med drugim monumentalnih kipov Ivana Tavčarja na Visokem v Poljanski dolini in Simona Gregorčiča v Kobaridu. Leta 1961 se je kljub fizični in psihični izčrpanosti podal na simpozij v Kirchheim v Nemčiji, kjer se je njegova pot pri komaj devetintridesetih letih končala zaradi nenadne smrti, so zapisali v Galeriji Mihe Maleša, ki deluje pod okriljem Medobčinskega muzeja Kamnik.
