Včerajšnja nujna seja parlamentarnega odbora za kulturo, ki jo je na tematiko »likvidacije« Muzeja slovenske osamosvojitve zahtevala poslanska skupina SDS, se je razpletla po pričakovanju oziroma v skladu s sestavo odbora: oba sklepa, ki ju je predlagala SDS (da naj vlada ustavi vse postopke za njegovo združitev z Muzejem novejše zgodovine Slovenije ter da naj obveznosti do MSO še naprej izvaja skladno z ustanovitvenim aktom), sta bila zavrnjena z rezultatom 6:9, saj so ju podprli le člani odbora iz strank opozicije, medtem ko so člani iz koalicijskih vrst glasovali proti njunemu sprejetju. Seveda pa zgodba o združitvi obeh muzejev, ki jo je pred časom napovedalo kulturno ministrstvo, s tem še zdaleč ni končana.
»Ničesar ne ukinjamo«
Ministrica za kulturo Asta Vrečko je uvodoma izrazila začudenje nad izrazom »likvidacija«, češ da ni le neustrezen, ampak zavajajoče razpihuje čustva. »Znova poudarjam, da ničesar ne ukinjamo, temveč zgolj združujemo ustanovi, ki se ukvarjata z istim obdobjem.« Opomnila je, da je bil MSO ustanovljen brez vsake javne razprave in da so zaradi pomanjkanja strokovnih razlogov za njegovo ustanovitev tej nasprotovali tako muzeji kakor tudi strokovna združenja in veteranske organizacije. »Z odločitvijo za združitev smo prisluhnili tako argumentom stroke o nepotrebnosti še ene tovrstne ustanove kot tudi želji, da bi bilo obdobje slovenske osamosvojitve deležno še bolj poglobljene in obširne strokovne obdelave, ki jo lahko zagotovimo ravno z novim združenim zavodom.«
Opozorila je tudi na vrsto razstav in drugih dogodkov, ki so jih o tematiki slovenske osamosvojitve doslej pripravili različni muzeji in druge ustanove, sploh ob lanski 30. obletnici države, ki je bila domnevni povod za ustanovitev MSO. »Gradivo, povezano z osamosvojitvijo, že leta, tudi od same osamosvojitve dalje, sistematično zbirajo vsaj trije muzeji, poleg Muzeja novejše zgodovine Slovenije še Muzej novejše zgodovine Celje in Muzej narodne osvoboditve Maribor, ter še nekateri drugi. Ti imajo obsežne zbirke predmetov, tiskovin, fotografij, posnetkov in pričevanj, povezanih s plebiscitom, vojno za Slovenijo in drugimi osamosvojitvenimi temami. Zato nikakor ne drži, da bi bile te vsebine doslej kakor koli zanemarjene,« je pristavila. Najbolj pomembni predmeti – denimo prva slovenska zastava, razobešena ob razglasitvi samostojnosti – so že dolgo del obstoječih zbirk. »MSO je bil ustanovljen brez lastne zbirke, oblikovati bi jo bilo mogoče zgolj s podvajanjem ali siromašenjem tistih v drugih muzejih,« je še razložila. Ogromno osamosvojitvenega gradiva hrani tudi Arhiv RS, ki bo dobil nujno potrebne prostore na Poljanski cesti 40, kamor je (na račun arhiva) prejšnja vlada pozneje umestila še muzej osamosvojitve. »Toda ta rešitev ni bila ustrezna, saj so načrti za prenovo omenjene stavbe izdelani za potrebe arhiva,« je poudarila.
O kolhozih in čustvih
Direktor MSO Željko Oset je povedal, da prilagajanje načrta prenove za potrebe muzeja ni težavno in da je temu posvetil precej časa, zadovoljen je tudi z dosedanjim vsebinskim delom muzeja. »Res je, da so naše zbirke majhne, toda številne ustanove gradivo, povezano z osamosvojitvijo, hranijo v depojih; z ustreznim sodelovanjem bi ga lahko ponudili na ogled javnosti,« je dodal, pomen MSO pa je med drugim utemeljil z izkušnjo obiska šole, ko »več kot polovica mladih ni natanko vedela, kdaj je nastala Slovenija«. Jože Dežman, direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije, je omenil, da bi po logiki ministrice lahko združili vse muzeje, ki se ukvarjajo z obdobjem osamosvojitve, »v en sam čeden kolhoz« (ministrica mu je pozneje pojasnila, da imajo ti muzeji različne statuse in da so nekateri pod okriljem lokalnih skupnosti), zanimalo ga je tudi, kakšno bo ime nove ustanove in kje bo imela prostore, češ da so tisti v MNZS »premajhni za nove vsebine in kadre«. Toda natančnega odgovora na to ni dobil, ker »postopki priprave dokumentacije še potekajo«.
»Tudi po pojasnilih ministrice ne morem spremeniti mnenja, da je združitev politično motivirana,« je v imenu Združenja VSO pripomnil Lojze Peterle in znova pozval, naj MSO ostane samostojna ustanova. »Pomen osamosvojitve je tolikšen, da to ne more biti stvar nekega muzejskega oddelka ali enote. Napovedana združitev bo povzročila še večjo polarizacijo v družbi ter morebiti sprožila celo kakšne demonstracije.« Tudi v nadaljevanju je razprava tekla po dveh vzporednih tirih – tako so člani odbora iz opozicijskih vrst ugotavljali, da MSO govori »o temelju naše državnosti«, da bi bila združitev izraz »podcenjujočega odnosa do ključnega obdobja našega naroda« ter da gre tu za projekt »radikalne levice«, medtem ko so odborniki iz vrst vladnih strank poudarjali, da združitev nikakor ne pomeni, da je kdor koli proti osamosvojitvi ali da komu ni mar za Slovenijo. Oziroma kot je sklenila Asta Vrečko: »Tu se ne pogovarjamo o osamosvojitvi, katere pomen ni sporen, temveč o organizaciji muzejske infrastrukture. Ustanovitev MSO ni bila strokovno premišljena in prav zato se zdaj tu zapletamo v čustvene debate; ampak našega odnosa do osamosvojitve ne določa število muzejev, temveč kakovost zbirk in njihovega predstavljanja.«
