Kmetija družine Jarkovič stoji v vasi Brod v Podbočju, neposredno ob reki Krki. Z vinogradništvom in sadjarstvom se ukvarja že več generacij, trenutno kmetijo vodi Igor skupaj z družino, začetki kmetije pa segajo v leto 1868, kar je vklesano v kamen stiskalnice stare zidanice. Danes Jarkovičevi obdelujejo 32 hektarjev zemljišč, od tega je 13 hektarjev pokritih rastlinjakov, njihovi glavni pridelki pa so jagode, maline, aronija, solata kristalka, stročji fižol, rdeča paprika, radič in čiliji, iz katerih izdelujejo pekočo omako robin hot, ki ima recepturo celo zaščiteno v EU. Tudi njihova vina, predvsem cviček, so pisala slovensko zgodovino, saj je leta 2019 na Decanterjevem ocenjevanju, ki velja za eno najpomembnejših na svetu, njihov cviček prejel 86 točk in takrat postal najbolje ocenjen cviček na mednarodnih ocenjevanjih. Simbol blagovne znamke vin Jarkovič je kamniti lev, ki je bil izkopan na bližnjem griču Stari grad in ga povezujejo z Rimljani, ki so v te kraje prinesli vinsko trto. Z Igorjem Jarkovičem smo se pogovarjali o izzivih, ki jih prinaša moderna pridelava hrane.
Iz klasične kmetije, ki je bila tako kot vse druge v teh krajih podrejena živinoreji, ste se preusmerili v vinogradništvo ter pridelavo sadja in zelenjave. Je to donosnejše kot živinoreja?
Ne. Oče je bil kot vodja proizvodnje zaposlen v Agrokombinatu Krško, kjer so se ukvarjali s pridelavo sadja, nato pa je to dejavnost začel še na domači kmetiji. Temu je sledila še pridelava zelenjave. Jagode je začel gojiti v osemdesetih letih, predvsem zato, ker je tukaj ugodno podnebje, pa tudi povpraševanja je bilo veliko.
Po kakšnem ključu pa ste se odločili prav za pridelavo solate, jagod, aronije, paprik, čilija in fižola? Tradicije pridelave teh dobrin na Dolenjskem v preteklosti namreč ni bilo.
Oče je bil eden prvih v naših krajih, ki je iskal nove zanimive tržne produkte. Najprej jagode in pred leti še aronija sta tipična takšna primera, saj je po obojih veliko povpraševanja. Jagod danes pridelamo okoli 150 ton, odvisno od sezone, kar je za slovenske razmere kar precej. V veliko pomoč kmetom iz naše regije pa je tudi namakalni sistem, ki ima v dolini reke Krke obseg tristo hektarjev.
Tudi rastlinjakov tod ni bilo. Ste eni prvih, ki so začeli sadje in zelenjavo pridelovati v njih. Danes pravzaprav vsa zelenjava in sadje, kot so jagode, rasteta v rastlinjakih. Takšen način pridelave smo prej poznali predvsem iz Španije in Italije, ki sta največji pridelovalki sadja in zelenjave v Evropi.
Tudi naš sistem rastlinjakov izhaja iz Italije. Gre za enako tehnologijo, kot jo imajo zdaj povsod po svetu. Tukaj ne govorimo o klasičnih rastlinjakih, ampak tunelih, kot temu rečemo. Rastlinjaki, v katerih rastejo jagode, sploh niso zaprti, zato denimo razlik med našimi jagodami iz rastlinjaka in tistimi, ki jih ima kdo na vrtu, praktično ni. Tudi sorte so enake. Postavimo jih enkrat februarja, pospravimo pa pozno jeseni. Na tak način so vsi pridelki zaščiteni pred točo in drugimi vremenskimi nevšečnostmi, tudi pred pozebo, vse, kar zraste v njih, pa lahko nabiramo in pobiramo vsak dan, ob vsakem vremenu. Prav zato pridelave jagod, malin, ki sta naši glavni sadni vrsti, pa tudi druge zelenjave na prostem praktično ni več, ker so pridelki iz rastlinjakov boljše kakovosti, z njimi pridemo na trg hitreje, poleg tega pa potrebujejo bistveno manj zaščite pred boleznimi in škodljivci. Poleg vsega začno, če so izpostavljeni zunanjim vremenskim vplivom, pridelki hitro gniti. Zato imamo zunaj naših tunelov le aronijo, ki postaja vse bolj iskana. Še nedolgo tega je ni nihče poznal, zdaj je veliko povpraševanja po njenem soku.
Bomo na Dolenjskem ravno zaradi pridelave v tunelih v prihodnosti videli še druge vrste sadja in zelenjave, ki jih prej nismo poznali? Boste sadje in zelenjavo v rastlinjakih lahko gojili vse leto?
Za zdaj se s kakšno dodatno vrsto kultur ne nameravamo ukvarjati, povečujemo pa prostor za pridelavo jagod in malin, ki sta naša glavna pridelka. Če bi hoteli vzgajati določene vrtnine ali sadne vrste vse leto, bi morali imeti visokotehnološke rastlinjake, ki imajo ogrevanje, ampak takšna postavitev zahteva ogromne investicije, zato se za zdaj držimo pridelave na zemlji v takšnih rastlinjakih, kot jih imamo trenutno.
Ali kdaj dobite namig tudi od trgovcev, kaj bi se splačalo pridelovati, oziroma imajo trgovci kakšne želje po katerem izmed pridelkov?
Njih bi vsekakor zanimalo to, da bi imeli lahko denimo jagode in maline na voljo vse leto. Ampak kot rečeno, potrebnih bi bilo preveč investicij pa tudi ljudje so nekako navajeni na sezonske pridelke. Naša solata je na voljo že zgodaj spomladi, nato pridejo konec aprila in maja jagode, nato maline, paprike, fižol, jeseni pa kot zadnji radič. Še vedno je največ povpraševanja v času sezone. Mislim, da so slovenski potrošniki navajeni na to, da uživajo sadje in zelenjavo sezonsko.
Poleg besede sezonsko je postala v zadnjih letih besedna uspešnica tudi samooskrba. Ampak po drugi strani statistika pravi, da moramo na področju prehrane uvažati praktično vse, pri samooskrbi smo na repu v Evropi. Še takšne osnovne pridelke, kot je krompir, moramo uvažati, čeprav imamo vse pogoje, da bi ga v zadostnih količinah pridelali doma. Kako vidite to slovensko samooskrbnost?
Menim, da je uvoza preveč. Prepričan sem, da bi v Sloveniji lahko pridelali več lastne hrane. Je pa res, da sta sadje in zelenjava iz uvoza cenejša. V Italiji prodajajo sadje in zelenjavo velike zadruge iz posameznih pokrajin ali dežel po res nizkih cenah po vsej Evropi. Je pa res, da taiste pridelke v Nemčiji ali severni Evropi prodajajo po višjih cenah kot na jugu ali pri nas, in ko potem izračunajo povprečje, so lahko s ceno zadovoljni in tako vzdržujejo precej nižje cene. Mi tem cenam težko konkuriramo, ker imamo v Sloveniji majhne kmetije. Velikost posestva povprečne slovenske kmetije je 2,5 hektarja, kar je absolutno premalo, da bi bili lahko cenejši od velikanskih posestev in pridelovalcev sadja in zelenjave ter zadrug iz Italije ali Španije.
Se bo torej pri nas zadružništvo okrepilo, če je to dober model? Zakaj ni več združevanja kmetov, da bi lahko pridelovali cenejše sadje in zelenjavo?
Na Dolenjskem je sicer že nekaj kmetov, ki se združujejo v posamezne skupine. Do večjega združevanja pa ni prišlo. Na naši kmetiji imamo precej specifične pridelke, zato sodelujemo neposredno s kupci. Pri nas se ta model večjih zadrug ni dobro obnesel. Kmetje bi takrat, ko ne gre, sicer radi prodajali v zadrugo, ko je obilje, pa bi na trgu raje nastopali posamično. Tukaj je največja težava v takem združevanju.
Dandanes se vsi pridelovalci pritožujete zaradi pomanjkanja delovne sile. Kako se spopadate s tem?
Sezonski delavci so danes povsod po Evropi, ker domačih ni. Ko je sezona, moramo stvari obirati vsak dan, delavcev pa ni. Če ne bi imeli sezonskih delavcev, ne bi pobrali nič. Večina naših delavcev prihaja iz Bosne, vendar je tudi njih vse težje dobiti za sezonsko delo. Tudi tam se že pozna pomanjkanje delovne sile, ker je večina mladih odšla v tujino, v Avstrijo in Nemčijo, kjer je v zadnjih letih veliko povpraševanje po delovni sili. V Sloveniji pa delavcev preprosto ni. Ne samo v kmetijstvu, tudi v drugih gospodarskih panogah.
V vaši družini se že nekaj generacij vse vrti okrog vina. V širši družini imate že pet kraljev cvička, dedek pa je bil ambasador cvička. Dolenjska vina so se dolga leta povezovala zgolj s cvičkom, danes pa se mlajši vinarji vse bolj posvečate sortnim vinom, izstopajo predvsem modra frankinja in penine, ki postajajo najbolj prepoznavni in že skoraj zaščitni znak Dolenjske. Bo cviček sploh še ostal paradni konj dolenjskega vinogradništva in vinarstva?
Prepričan sem, da bo cviček ostal glavno dolenjsko vino, saj še vedno sestavlja nekje osemdeset odstotkov pridelave vina in še vedno večina kleti živi od cvička. Ampak saj imajo tudi drugod po Sloveniji praktično vsi vinarji eno vino, na katerem bazira njihova klet, preostale višje cenovne linije pa bolj kot ne predstavljajo le razširitev ponudbe in so bolj butične. Mit, da cviček ne more biti kakovostno vino, se vse bolj razbija. Konec koncev smo na Decanterjevem ocenjevanju za cviček prejeli bronasto nagrado in osvojili 86 točk, kar je izreden uspeh predvsem zato, ker je Evropa priznala cviček kot enakopraven del evropske vinske zgodbe.
Kako pa je s prodajo cvička?
Cviček prideluje okrog šest tisoč vinogradnikov. Vsak prodaja cviček, regulacija pa ni nobene, tako da so cene tega vina danes absolutno prenizke, tudi zato, ker se je kakovost cvička dvignila. Materiali, kot so steklenice, zamaški, tiskanje etiket in škropiva so se močno podražili, ampak se ga količinsko še vedno zelo veliko proda, tako da si marsikdo pred temi prodajnimi cenami lažje zatisne oči. Še vedno se popije precej cvička. Tudi zato, ker so v trendu lahka vina z malo alkohola, pridelava cvička pa gre vse bolj v smer modernih roséjev.
