Če ste eden ali ena tistih, ki že dolga leta hodijo v gore, se boste ob gledanju Padca samo kislo nasmehnili. Padec je namreč film, ki govori o tem, kaj se zgodi, če nespametnim ljudem ne vzameš telefona v dolini. Najboljše fotke se seveda delajo na najbolj neprimernih mestih. In v Padcu je ta renesansa selfija prignana do roba. Padec je zato tudi eden tistih filmov, ki so sestavljeni iz dveh polovic. Bolje rečeno – da se ga gledati na dva načina. Na eni strani je to klasičen preživetveni triler, na drugi komentar družbenih omrežij, govori pa o dveh mladih ženskah, najboljših prijateljicah, ki se kratkomalo odločita splezati na odsluženi radijski stolp.
Nič hudega, če ne bi bil ta radijski stolp, ki stoji sredi kalifornijske pustinje, visok vrtoglavih 600 metrov. Kot bi na Eifflov stolp postavili še en Eifflov stolp ali pa na Žižkov televizijski stolp še dva Žižkova televizijska stolpa. Da, dve vražji bejbi, ena v sivih plezalkah, druga v rdečih allstarkah, se vzpenjata po stolpu, ne dosti nižjem od Šmarne gore. Prva bi rada prebolela travmatični dogodek, povezan s plezanjem, druga bi ji pri tem pomagala, zraven pa posnela nov podvig za svoje sledilce. Malo za osebno rast, malo za klike in všečke torej. Napis o smrtni nevarnosti ju seveda ne odvrne. Na spletu tako ali tako nihče ne bere pogojev uporabe.
To, da se tale megalomanski stolp, ki se vam bo zaradi pogledov kamere na trenutke zdel kot kakšen previs iz himalajske Vertikale smrti (2000), že po polovici filma trese, zvija, ziba, niha in oglaša kot stara postelja, punc zato ne zmoti. Da, v kinu boste polovico časa hoteli film ustaviti zaradi vrtoglavice, preostali čas pa zaradi ljudi v njem. Za družbena omrežja pač ni dovolj, da splezaš na stolp. Za ringelšpil na omrežjih je treba garati in včasih stvari narediti (še) bolj nevarne, kot so. Zato ne mine dolgo, ko se ena spomni, da to, da sta prišli na vrh stolpa, sploh ni dovolj. Še bolje bi bilo, če bi z njega viseli, še malo bolje pa, če bi z njega viseli na eni roki. Druga roka mora biti prosta za selfi, seveda, ne manjka pa niti dron, ki snema v kristalno čisti ločljivosti. Manjka samo pamet. A še preden zavijete z očmi, kako za lase privlečeno in bedasto je vse skupaj – pomislite – v zadnjem desetletju so takšni in drugačni smrtonosni avtoportreti statistično terjali dve življenji na mesec.
In ko nato protagonistki neizbežno obtičita tam zgoraj, nam tale adrenalinski tobogan ponudi nekaj fine ironije. V obupanih poskusih, da bi jima vendarle uspelo priti s stolpa, se izkažejo za nepogrešljive prav tehnološki pripomočki, ki so ju posredno spravili v težave. In čeprav je scenarij, ki ga je režiser Scott Mann spisal skupaj z Jonathanom Frankom, mestoma res trapast, mu dvoje resnično uspe. Prvič, film na tisti mali ploščadi tam zgoraj v nasprotju z nekaterimi filmi, posnetimi na številnih eksotičnih lokacijah, ne zdrsne v dolgčas, in drugič, višinska vrtoglavica je le zavesa, za katero se skriva tista druga, družbena vrtoglavica. Niti eden izmed tistih 60.000 sledilcev, ki so še malo prej všečkali in komentirali ta njun brezglavi podvig, namreč ne pokliče na pomoč. Razumete? Nihče v resnici ne opazi, da se dekleti nista oglasili že več kot en dan. Nikogar ne briga, ali sta splezali ali zgrmeli dol. Če ni na omrežjih, se pač ni zgodilo. Naslednji posnetek že čaka. x
