Dandanes skorajda ne mine mesec, ko v kinu ni takšnega ali drugačnega superherojskega filma. Manj znano je, da vzporedno nastajajo tudi številni animirani filmi za odraslejšo publiko, ki so še bolj zvesti stripovskim koreninam in pogosto celo prekašajo igrane filme. Green Lantern: First Flight (2009), Batman: Rdeča maska (2010), Batman: Ubijalska šala (2016), The Death of Superman (2018) in tako dalje. Proračunsko obilnejši prodrejo tudi na velika platna, kot recimo z oskarjem nagrajeni Spider-Man: Novi svet (2018). A ker si hollywoodske kravate seveda želijo, da bi tudi v prihodnje vstopnice šle za med, se na sporedih pogosteje vrstijo celovečerne animiranke, ki v prvi vrsti merijo na otroke. Da bi tudi najmlajši – se razume – zrasli ob žlici fantov in deklet s supermočmi.
V DC ligi super ljubljenčkov resda vidimo superdekleta in superfante, vseeno pa spremljamo predvsem zgodbo o superživalih. Od morskega prašička, pujse, želve, veverice, mucke do kužka. Tokrat namreč mesta Metropolis ne varujeta le Superman in Liga pravičnih, temveč tudi Supermanov pes Kripto, ki mu je v originalni verziji glas posodil Dwayne Johnson, v sinhronizirani pa Predrag Lalić. In ko Supermana najprej ugrabi novinarka Lois Lane, nato pa ga ugrabi še zlobna glodalka Lulu, mora njegov superpes na kup zbobnati nepričakovane heroje iz živalskega zavetišča, ki zaradi kriptonita, ki je tokrat oranžen, v ključnem preobratu filma prejmejo moči, s kakršnimi svet običajno rešujejo Flash, Superman, Aquaman in Čudežna ženska.
Superjunaki pač vedo, kako svet ubraniti pred invazijo zlobnih vesoljcev, ne znajo pa se upreti barabinom na štirinožni pogon. Takšno je pojasnilo filma, ki je v vseh pogledih mešana vreča. Vizualno pritegneta barvitost in slog izrazitih linij, animacija pa po prikupnosti in unikatnosti vseeno zaostane za tistim, s čimer nas redno navdušujeta Disney in Pixar. Podobno je s humorjem, ki v skladu s sedanjimi standardi postreže z mešanico samoironije, situacijskih dovtipov in hiperaktivnega govoričenja. Mestoma štosi vžgejo pasje dobro, večinoma pa vendarle tečejo predvsem na prvo žogo. Vidi se, da film cilja na mlajše občinstvo, v nasprotju s sorodno žanrsko ponudbo pa mnogo manj ponudi nekoliko starejšim, kaj šele tistim, ki jih že pošteno muči EMŠO.
DC liga super ljubljenčkov želi v osrednjem registru, ki ždi pod tekočim akcijskim tobogančkom, povedati nekaj o prijateljstvu, zvestobi in nesebičnosti, a to počne preveč očitno in obrtniško. Film nima prave iskre in navdiha. Je krivo pretirano zanašanje na zveneč superherojski pedigre? Morda, ni pa to edini razlog. Jasno je, da je v poslovnem modelu tovrstnih produkcij vedno tudi rekrutiranje novega občinstva in prodaja licenciranih dobrot. Filmarji se tokrat iz tega celo odkrito pošalijo. »Če to ni licenčna igrača, se mi bo totalno utrgalo,« slišimo Batmana komentirati prizor, v katerem Superman svojemu psu Kriptu meče igračko »piskajočega« Brucea. Opiranje na predobstoječo blagovno znamko seveda ni avtomatsko recept za slab(ši) film. LEGO Batman Film (2017) je ne nazadnje pokazal, da so lahko franšize filmsko uspešne celo v navezi druga z drugo. Tokratni rezultat pa je vendarle bistveno bolj povprečen.
