Leta 1998 je prvič nastopil na velikem članskem tekmovanju in bil član slovenske reprezentance do lanskih olimpijskih iger v Tokiu, kamor je kot kapetan popeljal Slovenijo v ekipni konkurenci. V tem času je osvojil štiri bronaste kolajne na velikih tekmovanjih, vse na evropskih prvenstvih. Najbolj vesel je bil ekipne pred petimi leti v Luksemburgu, posamično je dosegel pred enajstimi leti v Gdansku, dvakrat pa je bil tretji med dvojicami s Srbom Aleksandrom Karakaševićem. Letos 41-letni igralec na velikem tekmovanju v Münchnu prvič ni nosil slovenskega dresa, temveč je bil na evropskem prvenstvu prisoten v vlogi belgijskega selektorja.
Glede na to, da bo na začetku novembra letos v Sloveniji potekal izjemno močan namiznoteniški turnir, na katerem bodo nastopili številni najboljši igralci na svetu, smo Tokića v Münchnu vprašali, ali morda razmišlja, da bi se v Novi Gorici, kjer je odraščal po prihodu iz Jajca, uradno poslovil od reprezentance. »Razmišljal sem tudi v tej smeri. A tega ne bom storil, saj sem v svoji glavi še vedno igralec. To sem se prepričal v Münchnu, kjer mi srce bilo hitreje, ko sem videl sestri Ojsteršek, Jožeta Urha in slovensko reprezentanco na eni strani dvorane, sam pa sem bil na drugi in spal v drugem hotelu. Po duši sem še vedno igralec. Menim, da lahko slovenski reprezentanci še vedno pomagam, da bi se morebiti čez dve leti znova kot reprezentanca uvrstili na olimpijske igre v Parizu. Ali bo do tega prišlo, ali ne, bo pokazal čas,« je v Münchnu začel pogovor Bojan Tokić, ki je podaljšal igralsko pogodbo v francoski ligi. Še naprej bo igral za Mores, in sicer dvanajst tekem v sezoni, ki jih bo določil klubski delodajalec.
Zakaj potem takem na evropskem prvenstvu ne igra? »Ko sem podpisal pogodbo z Belgijci, sem razmišljal o eksistenci, ne dveh tednih olimpijskega užitka,« odgovarja ter brez dlake na jeziku nadaljuje: »Moje sodelovanje z Belgijo se je začelo spodbudno lani v Sloveniji, kjer smo dosegli nekaj dobrih uvrstitev. V tej sezoni pa nimamo dobrih rezultatov. Predvsem Cedric Nuytinck ne, zaradi katerega sploh opravljam svoje delo. Nikoli nisem delal tragedije iz porazov. So sestavni del športa in tega se je treba naučiti. Problem pa je, na kakšen način prihaja do njih. Pri nas trenutno na način, ki ni pravi. Odkrito povedano, ne vem, zakaj je tako. Upam, da se bo trend čimprej obrnil v našo korist.«
Tokić pravi, da posebne panike v belgijski reprezentanci ni, saj ima do olimpijskih iger v Parizu, ko mu bo potekla pogodba, še dovolj časa. Pove pa, da vse niti vendarle niso v njegovih rokah. »Kot belgijski selektor nikoli ne izbiram reprezentance, ki je sicer sestavljena iz flamskega in valonskega dela. Tudi ne določam tekmovalnega procesa, niti termine skupnih priprav. Vse to počno moji nadrejeni. Športni direktor me dva do tri mesece prej obvesti, kje računa na moj pomoč. Kar zadeva skupnih treningov, jih največ opravimo v Saarbrücknu. Ker vse poteka po pravilih, do konfliktov ne prihaja,« pojasnjuje belgijski selektor.
Bi kot selektor kaj spremenil, če bi imel to moč? »Ko sva se s Cedricom pred dnevi vračala iz Tunizije, kjer sva doživela novo rezultatsko razočaranje, mi je igralec potarnal, da je utrujen, ker sploh ni imel pravih počitnic. Pojasnil sem mu, da nimam vpliva na tekmovalni proces. Cedricu sem tudi povedal, da bi marsikaj storil drugače, če bi lahko, a je tako, kot je. Takšen način sem sprejel in tako moram delati.«
Čeprav v Belgiji ni prostora za improvizacije, Tokić niti za trenutek ne obžaluje, da je lani sprejel novi izziv. »Sodelujem z nekaterimi najboljšimi trenerji v Evropi, ki imajo bogate izkušnje in od katerih se lahko veliko naučim. Vzdušje v reprezentanci je super, lahko rečem celo prijateljsko. Prepričan sem, da bom pridobil še veliko novih izkušenj. Edino težavo, ki jo imam, je osebne narave. Sem namreč izjemen domoljub in čeprav sem v Slovenijo prišel kot begunec, sem prepričan, da imam to državo raje kot marsikateri Slovenec, ki se je v njej rodil. Vse težje grem od doma, vse bolj ga pogrešam,« priznava skoraj dve desetletji najboljši slovenski igralec. Razlog, da ga vleče na Primorsko se skriva tudi v tem, da je dveletni sin Jakob na začetku prejšnjega meseca dobil sestrico Lino.
