Čeprav slovenske cestne kuhinjske flote še danes ne moremo primerjati s tistimi iz ZDA ali Anglije, pa je ponudnikov gostilnic na kolesih vedno več. Tudi ponudba jedi, ki se cmarijo, pečejo in kuhajo v improviziranih kuhinjah, je vse bolj pestra. Seveda so burgerji, ki so v desetih letih novega tisočletja očarali Slovenijo, še vedno na prvem mestu, vendar je vse več tudi drugih jedi in pijač, v katere je moč ugrizniti ali jih spustiti po grlu v katerem izmed kamionov, kombijev ali prikolic s hrano, ki krožijo po Sloveniji. Pa naj bodo mesne, ribje jedi, zelenjavne, veganske, brezglutenske kulinarične umetnine, pice, štruklji, vaflji, palačinke, ali pa koktejli, džintoniki, penine in pivo.
Ivek pripelje mesto v vas
Eden prvih slovenskih »food truckov« je Lars&Svenov predelan trideset let star italijanski tovornjak Iveco, ki so mu nadeli ime Ivek. Kot razlaga Primož Novak, prvi mož verjetno najbolj znane slovenske burgerske verige, ki ima sedem stacionarnih poslovalnic in letečega Iveka, so tovorno vozilo predelali v premikajočo se kuhinjo in strežni pult po zgledu filmske uspešnice Chef iz leta 2014. V kuhinjski tovornjak so, preden so ga poslali na rajžo po Sloveniji skupaj z burgerji in pripadajočimi prilogami in pijačami, vložili 60 tisoč evrov, v petih letih, odkar kroži po domovini, pa se je skupaj z ekipo udeležil kar tisoč različnih dogodkov in še vedno so njihovi polpeti v bombetkah prodajna uspešnica. Lokacije zbirajo en teden vnaprej, najprej pa seveda preverijo vremensko napoved in nato naredijo vozni načrt na podlagi ekonomske upravičenosti posamezne lokacije. »Če želimo delati z dobičkom, moramo skrbno načrtovati logistiko in delovne ure zaposlenih, saj le-ti delajo od torka do petka štiri dni zapored, potem pa so tri dni prosti,« pravi Novak. Ponudba v potujoči poslovalnici je prilagojena razmeram in ni enaka kot v drugih poslovalnicah, tudi pijača je v pločevinkah, ker nimajo točilne naprave, so pa razvili tudi povsem svojo mobilno aplikacijo, preko katere lahko malikovalci njihovih specialitet naročajo njihove izdelke. Kot je še povedal Novak, obiskujejo tudi mesta, kjer ni ekonomske računice za odprtje stalne lokacije, kot so Trbovlje, Litija, Sevnica, Kočevje, pa tudi tako majhne kraje, kot je denimo Lenart v Slovenskih goricah ali Šentjernej na Dolenjskem. Se jih pa povsod, kot pravi, izjemo razveselijo. »Naš slogan je, da mesto pripeljemo na vas, zato da ni potrebno vasi priti v mesto. Da lahko ljudje tudi v manjših krajih začutijo mestni utrip in spoznajo ulično hrano,« pripoveduje ustanovitelj Lars&Svenovih specialitet, ki se pohvali, da na posameznih lokacijah ekipa speče tudi do tisoč burgerjev na dan, povprečje pa je kakih sto na uro. Cene so šle sicer zaradi vsesplošnega zvišanja tako goriva, prenočišč za zaposlene in drugih pritiklin pred kratkim rahlo navzgor, vendar so povsod po Sloveniji še vedno precej zaželeni. Celo tako, da se ne morejo vedno odzvati na vsako povabilo.
Točilnica piva v hipi wolkswagnu
Tudi volkswagnov T1 z imenom Beer Bulli je postal atrakcija slovenskih cest in prireditev. Matej Špehar, nekoč znan radijskih voditelj in urednik, kasneje pa strokovnjak za spletni marketing, je zarjavelo razbitino skupaj s prijatelji našel v Rižani tam nekje leta 2016, nato pa prek raznih platform zbral denar različnih donatorjev in leta 2016 z legendarnim hipijevskim kombijem že odšel na poskusno vožnjo v London. Oborožen in obtežen s slovenskimi kraft pivi, kozarci in vso pripadajočo kramo, ki pritiče vandrajoči točilnici. Beer Bulli je namreč specializiran za točenje kraft piv, letos pa je po štirih letih kljub virusnim časom na števcu zbral že častitljivih trideset tisoč kilometrov, največ po Sloveniji, dvakrat je bil še Beogradu in enkrat na poroki v Hamburgu. »Ljudje nam še vedno trobijo na cesti, na bencinskih servisih se še ni zgodilo, da bi samo natočil gorivo in šel naprej, temveč me nenehno naprošajo, če se lahko fotografirajo zraven kombija in me sprašujejo raznorazne stvari,« pripoveduje Špehar o kultnem statusu svojega kombija, s katerim obiskuje vrsto zasebnih in javnih dogodkov in prireditev. »Slovenska zakonodaja je pri tem malce štorasta, na javni površini brez kupa dovoljenj ne moreš točiti piva, zaradi tega je kombi operativen le na raznih dogodkih, festivalih ali na zasebnih in poslovnih zabavah,« pravi voznik in upravnik pivskega kombija. Tudi zato je ustanovil poseben festival – karavano tovornjačkov z različnimi ponudniki hrane in jo poimenoval Karavana okusov, ki je premierno izvedbo doživela lani v Kopru, letos konec avgusta pa bo v Kranjski Gori doživela že petnajsto reprizo. Kot pravi Špehar, je nekaj prijateljskih ponudnikov poznal že prej, nekaj jih je še kontaktiral, danes pa ga kličejo z vseh koncev, da bi se lahko pridružili kuhinjski povorki na kolesih. Obstajajo pa določena pravila, da se lahko pridružiš karavani. »Stojnica mora biti obvezno na kolesih, ne sme biti stacionarna in nihče ne sme ponujati tega, kar bi odžiralo posel drugemu. Tako da imamo samo enega ponudnika s pivom, enega s peninami, enega s džini, picami, štruklji, palačinkami, edino ponudnikov z burgerji je več, ker je običajno še vedno največ povpraševanja prav po njih. Pa še pri teh moram kdaj pa kdaj kakšnega zavrniti, ker jih je že preveč,« razlaga Matej.
Štruklji
Med tistimi, ki so del Karavane okusov, je tudi Štrukl prikola. Slovensko narodno poslastico pripravljajo v štrukljarnici Moji štruklji Slovenije. Če so Lars&Sven postali institucija za burgerje, so Peter Vogelnik, žena Monika in ekipa potujoče Štrukl prikole, ki jo vodi Anja Prosen, eminence na področju priprave štrukljev. In tudi oni imajo že več poslovalnic. Dve v Ljubljani, eno v Tržiču, kjer je tudi proizvodni obrat, eno na planinski koči na Kofcah, kjer je mojster Peter Vogelnik tudi oskrbnik planinske koče, ter še premično prikolico. »Na Kofcah je imel Petrov oče koze in je bilo skute v izobilju, pa je začel pripravljati tudi druge okuse. Do danes se jih je nabralo že kakšnih petdeset. Čokoladni, borovničevi, sladki, slani, mesni, pikantni, mehiški …« pojasnjuje Monika. Ker pa je bilo povpraševanja po Vogelnikovih štrukljih ogromno, so se iz planin preselili še v dolino. Najprej pod Plečnikove arkade na Tržnici, s Štrukl prikolo pa s Karavano okusov obiskujejo še druge slovenske kraje. »Vabijo nas iz cele Slovenije na različne gastronomske dogodke, kjer na posameznih lokacijah prodamo tudi do 350 štrukljev. V Štrukl prikoli imamo ponavadi osem različnih okusov, največ povpraševanja je po sladkih štrukljih. Najbolj popularni so ajdovi z orehi, štruklji s temno čokolado in malino, poleti tudi z jogurtom in mangom, ter borovničevi,« je o slovenskem okusu za štruklje povedala Anja Prosen.
