Denar je sveta vladar. Tudi v športu. Nič drugače ni v kolesarstvu. Richard Carapaz tako že od leta 2016 sodi med najboljše v karavani, zato ne čudi, da ima oblečen dres ekipe Ineos Grenadiers, kjer z denarjem in posledično plačami ne skoparijo. Njegova letna je 2,2 milijona evrov. Zato je novica, da naj bi v kratkem zamenjal delodajalca, zagotovo nepričakovana. Toliko bolj, ker so Britanci s tem, da bo na prihajajoči Vuelti, ki se začenja jutri, kapetan moštva, pokazali, kako zelo ga cenijo. Zmagovalec Gira v letu 2019 in drugi letos naj bi tako pedala znova vrtel za Movistar, v dresu katerega je leta 2019 dosegel največji uspeh, ko je slavil skupno zmago na Giru. Nasmejan je bil lani julija tudi v Tokiu, ko je na letnih olimpijskih igrah na cestni dirki pokoril konkurenco.
Kolesarstvo mu je bilo blizu že od malih nog, njegov mentor v osnovni šoli je bil namreč nekdanji sloviti, a žal že pokojni kolesar Juan Carlos Rosero, kilometre pa je pridno nabiral na visoki nadmorski višini, kjer je zrak občutno redkejši. »Tedaj sem vedel le, da je kolo način transporta, vožnja pa me je osrečevala. Kmalu si dneva brez kolesa nisem znal predstavljati, ko pa se mi je moje pokvarilo, sem imel srečo, da sem našel novo kolo med smetmi. Treniral sem ure in ure vsak dan,« je dejal južnoameriški kolesar, ki je resneje začel kolesariti leta 2011, prvo pravo priložnost pa je dočakal pet let kasneje, ko je podpisal profesionalno pogodbo za Movistar, ki mu je bil zvest tri leta. Da mislijo resno, so Španci dokazali že leta 2017, ko je dobil priložnost na Vuelti in dirko končal na 36. mestu. Že naslednje leto je dobil etapo tako na Giru kot tudi Vuelti, že omenjena skupna zmaga na Giru pa mu je zagotovila podpis še donosnejše triletne pogodbe za moštvo Ineos. Že prvo leto je svoj potencial dokazal, ko je v hribih na Touru začasno oblekel pikasto majico vodilnega na gorskih ciljih, a je bil Tadej Pogačar na koncu premočan tekmec, na Vuelti pa je prav tako gledal v hrbet Slovencu, in sicer Primožu Rogliču. Čeprav je dosegel že veliko, pa se zdi, da pike na i v karieri še ni postavil.
Nasvete za trening mu je dajala ženska
»Priprave na tisti Giro so bile dolge in so se dejansko začele že oktobra leto poprej po Vuelti. Skupaj z moštvom smo se odločili, da je naš skupni cilj, da dobim dirko in na to sem bil stoodstotno osredotočen. Tudi zato mi je bilo jasno, da ne pride v poštev, da nastopim še na Touru. Bil sem v izjemni formi,« se spominja Ekvadorec, ki je večino nasvetov dobil od Španke Iosune Murillo, ki mu je stala ob strani ves čas kolesarjenja za Movistar. »Veliko sva klepetala po telefonu ali pa uporabljala aplikaciji whatsapp in telegram. Najin odnos je bil dober, ogromno sva diskutirala ne samo o kolesarstvu in podatkih, temveč tudi o življenju,« je dejal Carapaz, ki mu je trenerka dvignila samozavest in ga prepričala, da lahko postane zmagovalec tritedenske dirke. Levji delež pa so opravili tudi pri opremljevalcu, škotski znamki Endura, ki je kolesarja opremila z dresi po meri, da ga tudi v deževnih etapah in v hribih ni zeblo.
Da je danes to, kar je, se lahko zahvali predvsem svojemu dedku. Ko je mama zbolela za rakom, je oče naredil vse, da bi ozdravela. Že kot otroka ga je dedek naučil, da je treba delati, ko potrebuješ denar, zato je vsako jutro, preden je šel v šolo in kasneje še na kolo, molzel krave. Sprva je kolesaril v skupini približno 50 otrok, toda zaradi zahtevnih fizičnih priprav in vožnje v hribih jih je bilo iz tedna v teden manj, saj so preživeli le najbolj vztrajni. Na čisto prvi dirki, ki je bila tridnevna in katere del je bila vožnja na čas, pa je slavil svojo prvo zmago, za nagrado pa je dobil košaro sadja in nekaj malega denarja. Investiral ga je v boljšo opremo.
Skupine oboroženih moških je videval pogosto
»Nisem bil najboljši kolesar, sem bil pa najbolj vztrajen. Spominjam se bratov Pozo, ki sta bila zelo nadarjena, toda Amilcar je v kolesarstvo zašel, ker si je tega želel predvsem oče, odmevnejšo kariero pa je Juanu Carlosu preprečilo obolelo srce. Danes oba vozita tovornjake,« se še spominja vsega 62 kilogramov težek kolesar. Treniral je v zahtevnih razmerah, v katerih je ogromno deževalo, kar mu je kasneje v karieri pomagalo, da se tudi v vremensko zahtevnejših etapah ni zlomil. Na treningih pa je pogosto zagledal ilegalne skupine oboroženih moških na bližnji meji s Kolumbijo, ki so kar dvakrat ugrabile njegovega očeta Antonia. »Ko sem bil otrok, sem videl številne napade z orožjem in avtomobile, pod katerimi je bila nastavljena bomba na drugi strani meje, a sem se tega navadil,« še pravi kolesar, ki se najbolje znajde na zahtevnih gorskih etapah. Njegova velika želja seveda je, da kot prvi pripelje še na Elizejske Poljane. Lani je bil tretji. A o tem sanjajo mnogi, tudi dva Slovenca, ki ju je v karieri že gledal v hrbet... x
