David Leitch, bivši kaskader, ki je postal režiser, nadaljuje tam, kjer je ostal. Po Johnu Wicku, Atomski blondinki in drugem delu antiherojskega Deadpoola je posnel še en hiter, dinamičen, spretno koreografiran akcijski film, v katerem fantje in dekleta v stilu zgodnjih filmov Guya Ritchieja in Quentina Tarantina vrtijo jezik vsaj tako dobro kot izmenjujejo pesti. Hiter kot strel je priredba japonskega romana pisatelja Kotara Isake, Brad Pitt, z vzdevkom Pikapolonica, pa plačani morilec v osebni krizi, ki po novem ne prisega več na nasilje, ampak na mir in pogovor. Misija, na katero ga pošljejo njegovi delodajalci, se zato zdi kot nalašč zanj. Sesti mora na vlak, ki pelje iz Tokia v Kjoto, najti in ukrasti kovček, poln denarja, ter izstopiti na prvi postaji, ko je to mogoče. Stvar se seveda zaplete.
Na japonski hitri vlak, ki hitro postane vlak smrti, usoda posede številne plačance, morilce in prevarante, ki so, kakor izvemo sproti, tako ali drugače med seboj povezani. Brata Limona in Mandarina delata za vodjo japonskega kartela, potem so tu oče, ki se skuša maščevati barabi, ki je njegovega sina porinila s strehe, pa šolarka v dokolenkah, mehiška baraba, afriška kača in druga presenečenja. Prepleti in zavozljaji se vrstijo skorajda tako bliskovito kot proti svojemu cilju drvi vlak, vagoni pa postajajo prizorišče hiperdinamičnim izmenjavam pesti in besed. Za razliko od danes popularne produkcije, polne posebnih učinkov in nepreglednih, napol zamegljenih kadrov, Leitch s svojo snemalno ekipo ne razočara. Z računalniško tehniko večino filma ne pretirava, zasuki kamere in montažni rezi pa poudarjajo zanimivo zamišljene spopade.
Film z neprestanim hitrim dogajanjem, preobrati in razodetji ter stranskimi pripovednimi linijami vsaj v prvi polovici dobro drži neumorni tempo. Presenečenj ne manjka niti v malih vlogah zvezdniških imen, ki se vrstijo, kot bi nemara imeli v času snemanja v Hollywoodu črnopetkovsko razprodajo. A tale bliskoviti vlak v drugem delu vseeno ne zmore držati hitrosti, ki jo zastavi na začetku, zato vse pogosteje sopiha kot stara lokomotiva. Še posebej pa zmoti zaključek, v katerem postane boleče očitno, kako filmarji sledijo novodobni zapovedi, da mora biti danes film, tudi če nima za to prave vsebine, dolg dve uri.
Saj ne, da bi bil Hiter kot strel, če bi bil tistih petnajst ali dvajset minut krajši, zaradi tega naenkrat prav zares odličen film. Sploh ne. Je pa nepotrebne minutaže, ki je niso odrezali na montažni mizi, ravno toliko, da pokvari okus nečesa, kar se dobršen del vožnje bere kot nekakšna manj resna, potencirano zafrkantska obzgodba iz kriminalnega sveta filmov Guya Ritchieja (Pljuni in jo stisni, Morilci, tatovi in dve nabiti šibrovki), postavljena v japonski brzovlak. Pod črto je tole torej lahkoten, simpatičen, gobezdav poznopoletni spektakelček, ki zadovolji potrebo po odklopu in lahki zabavi, a na žalost svoj začetni zagon (in humor) izčrpa še pred zadnjo postajo.
