Na cestni dirki sta praktično od začetka dirke bežala Švicar Silvan Dillier in Avstrijec Lukas Pöstlberger, ki sta si največ priborila dobre tri minute prednosti, a je imela glavnina beg ves čas pod kontrolo. Švicarja in Avstrijca je glavnina ujela 27 km pred ciljem. Nemška reprezentanca, ki je bila večino dirke v ospredju, je doživela šok 45 km pred ciljem, ko se je v zaščitno ogrado naslonil Pascal Ackermann in grdo padel, tako da so ostali brez svoje glavnega favorita za zmago. Najboljši domačin je bil Phil Bauhaus na 18. mestu.
Kako ste doživeli dirko evropskega prvenstva?
Pričakovali smo sprint glavnine in do tega je tudi prišlo. V prvem delu proge sem pričakoval agresivnejše dirkanje, a je bilo do krogov v središču mesta kolesarjenje zelo lahkotno. V teh krogih bi rad pohvalil slovensko reprezentanco, ki je opravila fantastično delo, tako da sem privarčeval veliko moči. Domen Novak je super kolesaril, Aljaž Jarc je bil za njegov rang dirkanja vrhunski. V zadnjem krogu mi je po najboljših močeh pomagal David Per. Ker nismo imeli ekipe specialistov za sprint, sem se moral zadnje tri kilometre znajti bolj kot ne sam. To sem tudi pričakoval in dal od sebe maksimum.
Vendarle ste bili blizu kolajne. Si kaj očitate, da bi lahko bili še hitrejši?
Če bi se v sprintu znašel takoj za Jakobsnom, bi bila dosegljiva tudi kolajna. Po drugi strani so želeli biti vsi sprinterji za prvim favoritom, ki je upravičil svoj naziv. Morda sem bil kilometer pred ciljem preveč zadaj, a sem našel Norvežana Alexandra Kristoffa ter se mu prilepil za kolo, tako da sem takoj pridobil deset mest in bil v vse boljšem položaju. A ne povsem najboljšem, saj nisem bil ob pravem času povsem na pravem mestu. Do zadnjega sem upal na kolajno. Nadejal sem si, da bodo spredaj izgubili kakšen kilometer hitrosti, da bi jih prehiteli z druge linije, a se to na žalost ni zgodilo. Treba pa je vedeti, da so imeli nekateri favoriti v ekipi tudi klubske kolege, ki natančno vedo, kako se lotiti krožne dirke in ti so bili v veliki prednosti.
Kot ne povsem klasičen sprinter ste v Münchnu vzeli veliko skalpov. Prehiteli ste denimo kompletno italijansko reprezentanco.
Res je, ne morem se povsem primerjati s specialisti, ki obračajo 1800 watov na kilogram. Poleg tega v slovenski reprezentanci ni bilo kolesarja, ki bi v svojih klubih aktivno sodelovali za etapne zmage. Z izjemo Tilna Finkšta, ki pa tekmuje na manjših dirkah. Zato lahko rečem, da smo v ekipnem pomenu dosegli maksimum. Imam pa dovolj izkušenj, da se znam znajti in presenetiti. Dosegel sem novo vrhunsko uvrstitev, res pa je, da sem si želel tudi kaj več.
Evropsko prvenstvo torej zapuščate zadovoljni. Kakšne načrte imate v nadaljevanju sezone?
Najprej bom dirkal na svetovnem pokalu v Hamburgu, nato na dveh enodnevnih dirkah v Belgiji. Pred septembrskim svetovnim prvenstvom bom imel še štiri dirke v Belgiji. Po svetovnem prvenstvu pa imam v načrtu še štiri enodnevne dirke, in sicer v Franciji, Belgiji in na Nizozemskem.
Na svetovnem prvenstvu v Avstraliji je konfiguracija terena nekoliko težja kot v Münchnu, a glavno vlogo naj bi igrali sprinterji. Kakšni bodo vaši načrti?
Zemljevidi so vselej eno, ko pa prideš na prizorišče in si ogledaš progo, je nekaj povsem drugega. Če se bo sestavil Matej Mohorič, bo lahko zelo dober in mu bom lahko veliko pomagal. Poleg tega bo nastopil Tadej Pogačar, ki je vedno, ko se pojavi na startu, vsaj v širšem krogu favoritov. Morda je trasa zanj malce prelahka, a kolesar kova Tadej Pogačar lahko vselej preseneti. Prvi favorit za naslov svetovnega prvaka bo nedvomno Belgijec Wout van Aert, ki ga bo težko premagati.
Kakšne spomine imate na Avstralijo?
Zelo lepe. Prvič sem tam spodaj nastopil kot gorski kolesar leta 2009, leto kasneje pa sem tekmoval na svetovnem prvenstvu. Upam, da mi časovna razlika ne bo povzročala preveč težav.
