Nekateri pravijo, da se jih veliko odloči za gimnazijo ravno zaradi tega, ker pri tako rosnih letih še ne vedo zagotovo, kaj bi radi počeli v življenju, in na tak način nekako kupujejo čas. Pri sprejemanju tako pomembne odločitve pomaga spremljanje podatkov o zaposljivosti v izbranem poklicu, kar je vsekakor pametna odločitev. Na Zavodu RS za zaposlovanje so letošnjo pomlad objavili kar zajeten seznam tako imenovanih deficitarnih poklicev, skupaj kar 108, med njimi prevladujejo poklici v gradbeništvu, živilstvu, gostinstvu in zdravstvu, tehnični poklici s področja elektrotehnike, lesarstva, strojništva in prometa, poleg teh nam med drugim manjka tudi policistov, vojakov, učiteljev in vzgojiteljev. O tem, po kateri poti izbrati pravo odločitev o izbiri poklica, so zelo dobro razmišljali že pred skoraj sto leti.
Zavodi, ki določajo smer življenja
Ljubljana, 1. avgusta. Bliža se začetek novega šolskega leta in zopet napolni mladina vse naše šole, da se pripravi v njih na poznejše življenje. Še zadnja leta pred svetovno vojno je bilo vprašanje šolske izobrazbe in odločitve za ta ali oni poklic lahko. Mladina je študirala in nekako avtomatično je stopala v življenje, kjer je bilo mnogo več prostora, kakor ga je zdaj. Po vojni se je pa začela ostra borba za obstanek, ki postaja od leta do leta ostrejša. Posledica je, da pusti tempo življenja vsako leto ob strani ali pa daleč za seboj mnogo mladih, za težko borbo premalo usposobljenih moči. Prosvetni aparat pa funkcijonira nemoteno naprej, kadri mladih ljudi s splošno izobrazbo stopajo vsako leto v življenje in množe se vrste onih, ki pridejo do bridkega spoznanja, da je bil ves trud in čas, ki ga zahteva študiranje, zaman.
Drugod po svetu so se pedagogi in sociologi že davno zamislili nad vprašanjem, kam z vedno večjimi množicami duševnih delavcev, kam z mladino, ki jo pošiljajo šole vsako leto v prevelikem številu v življenje. Kakor se racijonalizira vedno bolj gospodarska delavnost, kakor mora biti danes že vsak ročni delavec za to ali ono delo posebno usposobljen, kvalificiran, če hoče v življenju kaj doseči in če noče biti v neprestani nevarnosti, da izgubi delo in zaslužek, tako vidimo zadnja leta tudi med intelektualci, med duševnimi delavci v najširšem pomenu besede stremljenje po kvalifikaciji.
Zanimanje za strokovne šole je vedno večje, kar je nedvomno zdrav pojav. Vse premalo je pa pri nas še zanimanja za eno najvažnejših vprašanj moderne pedagogike za tako zvane psihoanalitične ali psihotehnične zavode, ki imajo namen določati mladini smer življenja. (…)
Velik je odstotek takih otrok, ki so za to ali ono stroko že po naravi nadarjeni. Mnogo je tudi takih, ki jih narava sama določi za to ali ono stroko in treba jim je le pokazati pravo pot, da postavijo v življenju cele može. Naravne talente je treba usmerjati sicer vlada pri izbiri poklicev kaos in posledica je, da pridejo ljudje v poklice, za katere sploh niso sposobni in torej tudi ne morejo imeti do njih pravega veselja še manj pa v njih doseči uspeha.
Vprašanje pravilne izbire poklica je zlasti v sedanjih razmerah načelne važnosti in zato ni čuda, da mu posvečajo po svetu tako veliko pozornost. V naprednih državah se vedno bolj množe posvetovalnice, osnovane na načelih psihotehnike in psihoanalize. V teh posvetovalnicah dobiva mladina potrebna navodila, da se lahko odloči za poklic, ki ji po naravni nadarjenosti najbolj konvenira. Pri nas se je sprožilo to vprašanje mimogrede šele nedavno in preteklo bo najbrž še mnogo vode, predno bomo imeli po eno tako posvetovalnico vsaj v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani. (…)
Slovenski narod, 1. avgusta 1931
V katere poklice sili mladina
Tudi na Dunaju imajo posvetovalnico za izbiro poklicev in njeno poslovanje nam kaže, kam mladino najbolj vleče. Od konca šolskega leta posluje posvetovalnica dan za dnem in še zdaj ni ustregla vsem klijentom. Na dan da približno 200 nasvetov, kam naj se mladina v praktičnem življenju obrne. (…)
Zanimivo je, da vlečejo fante samo oni poklici, ki dobro neso. Vsi bi radi prišli v praktičnem življenju čimprej na zeleno vejico, vsi si žele v boljše razmere. V splošnem se pa kažejo jasno štiri velike skupine. V prvi so oni, ki hočejo k strojem. Postati hočejo elektrotehniki ali mehaniki, pa tudi strojni ključavničarji, instalaterji itd. Samo kleparski poklic ni nič kaj v časteh. Druga skupina je navdušena za brivski in natakarski poklic. V to skupino spadajo fantje, ki bi radi prišli čimprej do denarja, čeprav gre le za skromne dohodke. Tretji skupini gre za takojšnjo preskrbo. Sem spadajo oni, ki bi radi postali mesarji, prekajevalci, peki, slaščičarji, kuharji itd. Merodajno za izbiro teh poklicev je splošno naziranje, da se v njih človeku ni treba bati, da bi trpel lakoto. Nihče pa ne misli, da je brezposelnost tudi v teh poklicih zadnje čase na Dunaju zelo občutljiva. V četrto skupino spadajo najsiromašnejši, ki so pripravljeni delati tudi na kmetih, samo da bi se mogli skromno preživljati. (…)
Mladine pa ne vleče več obrt v splošnem. Nihče noče biti krojač ali čevljar. (…) Tudi poklic trgovskega vajenca mladine ne mika. Vajenec je pač cenena pomožna moč, ki jo rabi gospodar za vse. (…)
Kako je pa z dekleti? Dočim vlečejo fante večinoma obrtniški poklici, vidimo pri dekletih drugačno stremljenje. Tu se kažeta dve veliki skupini, dekleta, ki hočejo postati nekaj več, in pa taka, ki nimajo v življenju posebnih pretenzij. Ene streme po strokovni izobrazbi, druge bi pa rade čimprej prišle do kruha, pa naj bo še tako skromen in grenak. Večina deklet pa hrepeni po uradniškem poklicu. In čudno – tudi prodajalka je v njihovih očeh uradnica. (…)
Slovenski narod, 4. avgusta 1931
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
