Sram me je bilo, ko so se obregali ob rdeče čevlje gospe Urške Klakočar Zupančič, ob njeno rdečo obleko, ob njen razposajen odziv na navdušeno ploskanje prisotnih na državni proslavi, ob njeno opozarjanje na točnost in redno prisotnost poslancev na sejah, ne uvidijo pa, da je ona prava in pravilno misleča figura v državnem zboru. Razen teh banalnih pripomb so tu še poskusi, ki ovirajo ali celo onemogočajo redno delo nove vlade, kot da ne dojamejo, da je narod večinsko zavrgel prejšnjo vlado, ki je bila razdiralna in žaljiva do prebivalcev. Da ne omenjam, kakšno žaljivo besedilo dobivam na svoj pametni telefon – pod tutorstvom Demokracije ali Nove24TV. Avtorji teh besedil spadajo v krog tistih, zaradi katerih izraz Slovenec dobiva negativen predznak.
In zakaj sem sedaj spremenil mnenje in sem ponosen na slovenski narod. Ugotovil sem, da so spoštovanja vredni ljudje vedno bili med nami, samo se niso prerivali v ospredje ali uprizarjali škandalov. Ponosni smo na uspehe naših športnikov, na dosežke naših znanstvenikov in posameznikov, ki so se izkazali v določeni dejavnosti.
Omenim naj samo en primer domoljubja iz naše preteklosti. Ko je izdani pohorski bataljon 8. januarja 1943 na Osankarici bil zadnjo bitko, se je med bitko 13-letni Šarhov sin Vanček s puško povzpel na smreko. Ko so Nemci pregledovali svoj »plen«, je Vanček ustrelil nemškega oficirja. Takoj so ga prerešetali in se je pridružil svojim mrtvim tovarišem. Lahko bi ostal tiho na drevesu in bi edini preživel morijo. Toda čut dolžnosti do soborcev, do naroda in domovine ga je napeljal na zadnje dejanje.
Tudi sedaj obstajajo ljudje, ki imajo čut do sočloveka in domovine. Razkril jih je največji gozdni požar v Sloveniji. Televizija nas pita z nekimi »čikaškimi gasilci«, doma pa ima polovico naroda, ki po zdržljivosti, trudu in volji presega ameriške filmske gasilce. Ne samo poklicni gasilci, tudi pomožno osebje, kuharji, prinašalci hrane, vozniki cistern in vsa »mašinerija«, potrebna za delovanje proti ognjenim zubljem, je složno delovala. Hvala TV postajam, da so nam prikazali tudi pozitivno stran Slovencev in tako »uravnotežili« s skoraj rednimi obvestili o goljufijah in aferah naše »elite«.
Zapovrstni pojav dveh dogodkov je omogočil ugotavljanje prave narave Slovencev; eden je padec oblastiželjnega Ivana Groznega, drugi pa izbruh največjega gozdnega požara pri nas.
Verjetno nobenega od tistih, ki jih motijo rdeči čeveljčki, ni bilo zraven pri gašenju požarov in tudi nobenemu ni padel na pamet predlog, da bi si poslanci znižali vsaj za kakšen mesec (recimo za 10 odstotkov) svoje poslanske plače in tako prispevali k nagradam za udeležence gašenja požarov.
Res smo Slovenci razdeljen narod. Pri tem ne mislim na delitev na rdeče in bele ali črne, ne na leve in desne, ne na partizane in domobrance (pri teh je vsaj jasno, kateri so bili kvizlingi), ne na bogate in revne in tudi ne na vodilne in rajo. Mislim na delitev na altruiste in egoiste. Katerih imamo več?
Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani
