Urbani kolesar Gašper Pintar je najverjetneje eden od prvih Ljubljančanov, ki je prekolesaril vse ulice v Ljubljani. Kolesarskega križarjenja po mestu se sicer ni lotil načrtno, temveč mu je ta podvig uspel, ker je v domačem okolju želel odkrivati nepoznano. »Spontano sem se vozil po Ljubljani z željo, da vedno vidim, kaj novega. Prevožene poti sem vrisal na zemljevid na Geopedii in naslednjič šel tja, kjer še nisem bil.« S projektom, ki je to postal šele pred enim letom, ko se je zavedel, da je prevozil že večino poti v mestu in s tem nato nadaljeval do konca, kar je skupno več kot 1.356 kilometrov prevoženih ljubljanskih ulic, je leta 2011 začel s kolesi takrat sveže vzpostavljenega Biciklja. Kasneje je Ljubljano odkrival na svojem kolesu in v dobrih desetih letih je tako obiskal vsa naselja znotraj ljubljanske občine, na podlagi vrisanih prevoženih poti pa je, kot sam pravi, spletel virtualno ljubljansko kolesarsko mrežo.
Na neznani poti vedno kaj preseneti
Na svojih kolesarskih poteh Pintar ni veliko komuniciral z ljudmi, ki jih je srečal, se je pa zato toliko bolj posvečal opazovanju grajenega in naravnega okolja. Tega sicer ni veliko dokumentiral, le sem in tja je naredil kakšno fotografijo, česa, kar ga je resnično fasciniralo, pa naj je bila to narava ali hiša. V Podutiku ga je tako recimo prijetno presenetila majhna zaplata zenovskega vrta. Odkril jo je ob poti med atrijskimi hišami in tam tako padel v drug svet. »Ko se voziš po ulicah, kjer še nisi bil, te vedno kaj preseneti. V Ljubljani je toliko lepih prostorov, najbolj me presenetijo koščki narave v mestu,« pravi urbani kolesar. V spomin so se mu vtisnile tudi različne »ozke steze, speljane med stavbami ali vrtovi, kjer se lahko le kot kolesar ali pešec vrineš v mikrobmočje, brez motornega prometa, največkrat v pravo malo zeleno oazo, miru in ptičjega petja (najbolj tam, kjer najmanj pričakuješ),« je Pintar svoje izkušnje popisal na blogu Ljubljanske kolesarske mreže. Take prizore je ujel predvsem v stanovanjskih soseskah zgrajenih sredi prejšnjega stoletja. Za primer kolesar, ki je po izobrazbi arhitekt, ukvarja pa se z osvetljevanjem cerkva in drugih kulturnih spomenikov, poda Savsko naselje, kjer »so stolpnice nižje in je med njim več prostora in tako se tam najde tudi kakšen gozdiček, v katerem se človek lahko izgubi, pa čeprav samo za minuto. V novih soseskah tega občutka ni, ne padeš v naravo.« Prelivanje grajenega v naravno pa je Pintar med kolesarjenjem opazoval tudi na obrobnih, suburbanih ljubljanskih predelih, ki se prek kmetijskih površin odpirajo na travnike in v drugo naravo.
Avantura na domačem pragu
Med kolesarjenjem po vseh ljubljanskih ulicah se je Pintarju tudi potrdilo »tiho vedenje, da ni treba iti daleč, da si lahko narediš avanturo.« Sam si jo je tako naredil v domačem okolju, sporočilo z njegovega kolesarskega prečesavanja Ljubljane pa je tudi, da naj mesto daje zelenju v urbanem okolju še več pomena. Naravni, zeleni deli delajo mesto privlačno in v teh časih segrevanja ozračja tudi vzdržno, je še svoj sklep Pintar zapisal na blogu in ga poudaril v pogovoru. Kritičen je do novogradenj in projektov, kjer se zdi, da je treba pozidati vsak milimeter in je urbane džungle v teh prostorih premalo.
