Nedavno vam je skupina 18 podpisnic in podpisnikov, večinoma dobrih in priznanih poznavalcev slovenske zunanje in obče mednarodne politike ter geostrategije, poslala Poziv k razumnemu oblikovanju stališča do vojne v Ukrajini in k uresničevanju zaveze iz koalicijske pogodbe, da bo vlada na področju zunanje in obrambne politike izhajala iz »ustavnega načela (127.člen Ustave) mirovne politike ter kulture miru in nenasilja«, kar, poenostavljeno, pomeni prizadevanje za več diplomacije in manj orožja pri iskanju poti iz ukrajinske drame. Po petih mesecih trajanja ruske agresije in nepopisnih posledicah na plečih seveda predvsem Ukrajincev, a tudi ostalih Evropejcev in Zemljanov, je težko priznati učinkovitost dosedanjih ukrepov Nata in Evropske Unije (sankcije zoper Rusijo, oboroževanje ukrajinskega odpora in drugo), ki naj bi Vladimirja Putina ustavili oziroma ga odvrnili od nadaljevanja krvavega pohoda, začetega 24. februarja. Ta se namreč nadaljuje in naprej osvaja ukrajinsko ozemlje. Stanje torej, ki dobesedno kliče po nečem drugem v spopadanju s to krizo.
Omenjeni poziv je bil obravnavan na strateškem svetu ministrstva za zunanje zadeve in prejel je kar nekaj pohval od ministrice Tanje Fajon, toda ko se je prikazala priložnost za to, da bi ga prenesli tujim kolegicam in kolegom, zaveznikom v Natu, da bi z njim oziroma z njegovim sporočilom vsaj nekajkrat pomahali pred glasovanjem o pripravljenih sklepih, da bi partnerji slišali, kaj si doberšen del strokovne javnosti v Sloveniji misli in kaj predlaga, ste pogrnili. Nihče ni poročal, da bi se o našem ustavnem načelu mirovne politike ter kulture miru in nenasilja v Madridu kaj slišalo. Še huje, poročalo se je, da ste si prizadevali za hitrejšo dinamiko povečevanja obrambnih proračunov do 2 odstotkov bruto družbenega produkta od prvotno predlaganega.
Če vse to drži, ne zamerite, če vam kot pobudnik predmetnega poziva postavim nekaj vprašanj:
Ali menite, da se predlagani sklepi madridskega vrha Nata v zvezi z ukrajinskim konfliktom skladajo z zapisanim v koalicijski pogodbi? Tudi pospešeno dvigovanje vojaških izdatkov ob, kar zadeva Slovenijo, nezavidljivem finančnem stanju po vseh zadolžitvah prejšnje vlade, ob 500 milijonih, ki ji potrebuje minister Bešić Loredan za saniranje zdravstva, in nič kaj obetavnih napovedi gospodarske rasti? Da ne govorimo o vsem ostalem, za kar ste se zavezali s koalicijskimi partnerji.
In tudi sicer, ali verjamete – ob predpostavki, da si tudi sam želite čimprejšnjega konca vojne – da bodo madridski sklepi tokrat učinkovali? Da bodo povečevanje sil za hitro odzivanje v vzhodnih članicah zavezništva s 40 tisoč na 300 tisoč vojakov, prihod dodatnih ameriških enot v Evropo, vzpostavitev njihovega strateškega poveljstva na Poljskem, sprejetje Švedske in Finske v povezavo in pospešeno dvigovanje vojakih budžetov v sleherni članici, priporočeno celo nad 2 odstotka BDP, Putina zaskrbeli in ga prepričali k umiku ruskih sil iz Ukrajine? Ter da se bomo ob vsem tem – pa dodajmo še razglasitev Rusije za največjo grožnjo članicam Nata oziroma za prvo sovražnico (mimogrede z največjim jedrskim arzenalom na svetu) – ostali Evropejci počutili bolj varno? Naj sklenem; ste morda kdaj pomislili, da nam je članstvo v Natu prej breme kot prednost, da bi nam večjo varnost in večjo mednarodno težo zagotovila nevtralnost?
V pričakovanju prepričljivih odgovorov voščim vse dobro.
Aurelio Juri, Koper
