V petek se bo na Danskem začela dirka po Franciji, ki je v zadnjih dveh sezonah v znamenju slovenskih kolesarjev. Predvsem Tadeja Pogačarja, ki je dobil obe dirki. Še pred njo se moramo dotakniti nedavno končane dirke po Sloveniji. Ne toliko zaradi pričakovane zmage Pogačarja, tisto, kar je posebno bodlo v oči, je bilo izredno veliko število gledalcev ob progi. Ali smo Slovenci res postali kolesarski narod?
»Dejal bi, da je to skupek vsega, kar se dogaja zadnja leta. Uspehe slovenskih kolesarjev na največjih dirkah sveta so spoznali vsi državljani Republike Slovenije, ne samo tisti, ki so kolesarstvo spremljali že prej. Nekaj podobnega je bilo v mojih mladostnih časih, ko je bilo tako popularno alpsko smučanje in smo vsak konec tedna sedeli pred televizijo ter spremljali Bojana Križaja in druge slovenske smučarje. Zdaj vsi gledajo kolesarje, se julija vsako popoldne od tretje ure naprej usedejo pred televizijo in spremljajo dirko po Franciji. Druga zadeva pa je covid-19. V tem času je veliko ljudi začelo kolesariti in normalno je, da so bili potem tudi ob progi na največji domači kolesarski dirki. Tudi zato, ker je na njej nastopal trenutno kolesar številka ena na svetu,« meni Tadej Valjavec.
Slovenski uspehi v zadnjih letih niso prišli čez noč, zanje je zaslužna tudi vaša generacija, pa seveda vse tiste pred vami. Kaj se je v zadnjih letih spremenilo, da slovenski kolesarji na največjih dirkah posegajo po najvišjih mestih?
Tega ne ve nihče. Možno je, da gre za splet nekaterih okoliščin, lahko, da so se ravno v tem času rodili trije, štirje kolesarji, ki so na najvišji ravni, ampak tako kot ste rekli, nekje se je vse skupaj začelo. Od Jureta Pavliča, Primoža Čerina, Bojana Ropreta, Vinka Polončiča do seveda vseh tistih kolesarjev pred njimi, na katere se danes morda pozablja. Vsaka generacija je imela pred sabo cilj izboljšati tisto, kar so naredili pred njimi. V mojih časih so vsi govorili, da je že samo to, da končaš dirko po Franciji, nekaj neverjetnega. Zato je bil moj prvi cilj, da dokažem, da na Touru lahko tudi bežiš, sicer ne na ravninskih etapah, pač pa v gorskih, drugi pa, da ga končam med prvimi desetimi.
Čeprav se je to takrat zdelo nemogoče, vam je oboje uspelo.
Že na svojem prvem Touru leta 2006 sem se z Michaelom Rasmussenom podal v beg. Danec je sicer potem to etapo dobil, mene so ulovili, ampak napad sem začel jaz. Naslednji cilj je bila uvrstitev med prvih deset, kar mi je pomenilo več kot etapna zmaga ali pikčasta majica. Če bi se tega lotil, sem prepričan, da bi mi tudi uspelo. Pač ne bi šel na generalno uvrstitev, bi se pa osredotočil na en beg in dobil etapo, pikčasto majico pa bi tudi brez večjih težav oblekel, vendar na to niti pomislil nisem. Moje razmišljanje je šlo v smeri, da etapo lahko dobi vsakdo, končnega mesta med najboljšimi desetimi pa ne. Verjetno bi zase in za svoje naredil več, če bi zmagal na etapi, kot da sem bil deveti v skupni razvrstitvi. Za mano so zdaj prišli novi kolesarji, ki so meje prestavili navzgor.
Kaj je tisto, kar dirko po Franciji dela največjo na svetu, v čem je večja, kot sta Giro in Vuelta?
Največja je v prvi vrsti zaradi medijev, zaradi načina oglaševanja od samega začetka. In ko je enkrat postala najbolj prepoznavna dirka, jo je zdaj težko preseči. Tudi na Giru in Vuelti se ravno tako dirka, povsod so najboljše ekipe na svetu, povsod se gre na polno, ampak medijska podpora in z njo prepoznavnost je zagotovo največja na Touru. Zanj je bolj ali manj vsakdo slišal, druge bolj poznajo največji kolesarski navdušenci in domačini. Tako je v mojih časih direktor Gerolsteinerja, proizvajalca vode v Nemčiji, ki je bil tudi pokrovitelj istoimenske nemške ekipe, na začetku sezone mojega nekdanjega sotekmovalca Svena Montgomeryja vprašal, kje bo v tisti sezoni vozil. Montgomery mu je odgovoril, da bo prvi mož ekipe na dirki po Italiji, direktor pa ga je vprašal, ali je to enodnevna dirka. Ko mu je Montgomery odvrnil, da je tritedenska, se je začudil: »A to tudi obstaja?« Preprosto, vedel je le za Tour in morda dirko po Nemčiji.
Sta pa Giro in Vuelta vsaj tako težka, če ne celo težja od Toura, mar ne?
Po profilu proge je običajno najtežja dirka po Italiji.
Kakor koli že, dirka po Franciji je vedno imela svoje junake. Koga od njih bi vi izpostavili?
Zame je junak vsakdo, ki dobi dirko po Franciji, zato je težko kogar koli izpostavljati. Lahko bi rekel, da je največji junak Tadej Pogačar, ki je predlani dobil tisti znameniti kronometer, s katerim je prehitel Primoža Rogliča in osvojil svoj prvi Tour. Ko sem še hodil v šolo, sem se najbolj navduševal nad Gregom LeMondom.
Kaj pa je vam na dirki po Franciji najbolj ostalo v spominu?
Velik pritisk, velika nervoza. Ker gre za največjo etapno dirko na svetu, se na njej vsi želimo dokazati, zato je toliko več stresa, posledično tudi več padcev in veliko nepotrebnih stresnih situacij, ki jih drugače ne bi bilo. Vsi smo čustveno preveč vpleteni. Drugače pa je ob progi največ gledalcev, vzdušje je ves čas fenomenalno, na cesti pa »leti« tako kot na vseh drugih dirkah.
Tudi letos se spet obeta spektakel, in če bo vse po sreči, spet v režiji dvojca Tadej Pogačar-Primož Roglič. Ali ste si že ogledali traso letošnjega Toura?
Žal vas moram razočarati, saj si trase še nisem ogledal. Verjetno si jo bom bolj podrobno ogledal pred začetkom dirke.
Torej bi verjetno težko ocenili, komu bi letošnja trasa lahko bolj ustrezala, Pogačarju ali Rogliču?
Za zmago na dirki po Franciji moraš biti kompleten kolesar. Skratka, če želiš dobiti Tour, moraš biti povsod najboljši, moraš dobiti sprint razredčene skupine, moraš se znati peljati po kockah, na veter, sploh v Franciji, kjer je veliko vetra s strani, biti moraš dober na vzponih, tu je še kronometer. Roglič in Pogačar sta tako vsestranska kolesarja, da zanju sploh ni pomembno, kakšna je trasa, vendar morata preživeti pasti, ki so v vsaki etapi. Za večino teh pasti kolesarji vedo, kje so, se pa lahko zgodijo nepredvidene zadeve, kot je bil denimo lanski padec Rogliča.
Kdo izmed njiju pa ima več možnosti za končno zmago?
Mislim, da ima več možnosti za končno zmago vendarle Pogačar, ker je naravni talent povsod, tudi v vožnji s kolesom, iznajdljivosti in podobnih stvareh. To Rogliču malenkost manjka, vendar to ne pomeni, da ne more zmagati, ker se mu lahko vse poklopi. V zgodovini Toura je bilo veliko zmagovalcev takšnih, ki se niso znali tako dobro voziti kot drugi, pa so bili na koncu vseeno prvi. Dejstvo pa je, da sta tako Pogačar kot Roglič na dirki po Sloveniji oziroma Dofineji pokazala, da sta oba v vrhunski formi.
Kdo od drugih kolesarjev pa bi lahko bil njun največji konkurent?
Prav veliko kolesarjev, ki bi jima bili lahko konkurenčni, ne vidim. Morda Jonas Vingegaard, medtem ko Geraint Thomas ni tako močan v vzponih, tudi Aleksander Vlasov ni na tej ravni. Verjetno bo na začetku kandidatov več, toda v treh tednih, po vseh vzponih, kronometrih, vročini, vetru, dežju, bo seznam vse krajši.
Omenili ste vročino, ki naj bi delala težave Pogačarju, vendar mu na dirki po Sloveniji ni prišla do živega.
Nekateri bolje delujejo v vročini, drugi v hladnejšem vremenu. Pogačarju načeloma res bolj ustreza hladnejše vreme, kar pa ne pomeni, da ko bo vroče, ne bi zmogel vseh naporov. Ko si enkrat dober, gre povsod, je pa res, da se vsak kolesar v različnih situacijah odzove drugače.
