Tri leta je Vrhovno sodišče odločalo o vloženem varstvu zakonitosti za pravnomočno obsojenega Milana Trivkovića, ki naj bi sodeloval pri ugrabitvi Zorice Škrbić, ki so jo potem njegovi domnevni pajdaši zverinsko mučili do smrti. Vmes je bil več kot pet let v priporu oziroma zaporu. Zdaj pa je Vrhovno sodišče odločilo: šlo je za indično sodbo, poseredni dokazi niso bili prepričljivi, v dvomu se mora soditi v korist obdolženega. Trivkovića je pravnomočno oprostilo obtožb, ponovljenega sojenja ne bo, odvetnik pa je napovedal terjanje visoke odškodnine.
Partnerka roparja sefov SKB
Zgodba ima zelo dolgo brado. Začelo se je leta 2005 z legendarnim ropom sefov SKB banke. Eden od roparjev je bil Dejan Vidmar, sodišče ga je poslalo v zapor, plena pa niso našli nikoli. Šlo naj bi za 20 milijonov evrov. Zorica Škrbić je bila Vidmarjeva partnerka. Združba iz Ljubljane se je domislila, da bi do plena iz tega ropa lahko prišli tako, da bi Škrbićevo prisilili, da jim pove, kje ga je Vidmar skril. Skrbno so načrtovali njeno ugrabitev, zverinsko so jo mučili, jo po grozljivi noči strpali v avto in jo odvrgli sredi barja, kjer je umrla. Željko Petrović in Blagoje Sazdov sta krivdo priznala. Prvi je dobil 15, drugi 14 let zapora. Senad Livadić jima je priskrbel avto in bil obsojen na dve leti in dva meseca. Domnevno še dveh pajdašev niso nikoli identificirali. Milan Trivković naj bi bil tisti, ki je Škrbićevo odpeljal na skrivni kraj v gozd in nato odšel. Najprej je bil obtožb oproščen, višje sodišče je sodbo razveljavilo, nato pa ga je okrožno obsodilo na sedem let in dva meseca zapora, višje pa je sodbo potrdilo.
V dvomu v korist obtoženega
Zagovornik Trivkovića odvetnik Blaž Kovačič Mlinar je ves čas sojenja opozarjal, da so vsi dokazi zgolj posredni, se pravi indični. Priča, ki naj bi Trivkovića prepoznala za volanom, je rekla, da mu je bil zgolj podoben. V združbo naj bi ga vključili, ker je živel blizu ostalih ugrabiteljev. Po drugi srani pa se je Triovković zapletal z alibijem, želel je pobegniti v Bosno, v priporu je hujšal, da ga ne bi prepoznali. Kakorkoli že, Vrhovno sodišče je temeljito, na dvajsetih straneh, obrazložilo, zakaj bi že prvostopenjsko sodišče moralo Trivkovića spoznati za nedolžnega. Gre za najbolj znano pravilo kazenskega prava: in dubio pro reo. Se pravi, da je vsak nedolžen, dokler se mu krivda ne dokaže in da je v dvomu treba soditi v korist obtoženega. »Izrek obsodilne sodbe na podlagi posrednih dokazov je dopusten le v primeru, če gre za tak niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprt krog in je na njihovi podlagi moč sklepati, da je obdolženi storil kaznivo dejanje,« so razložili vrhovni sodniki. V primeru Trivković tega sklenjenega kroga posrednih dokazov ni bilo. Sodišče je Trivkovića pravnomočno oprostilo.
Odvetnik Kovačič Mlinar je javno izrazil ogorčenje nad dolgotrajnim postopkom in nad dejstvom, da je bil njegov klient očitno po krivem zaprt več kot pet let. Povsem logično, da zdaj sledi odškodninska tožba zoper državo, odvetnik pričakuje najmanj sto tisoč evrov odškodnine.
