Prvi hip bi človek res pomislil, da je v ozadju borba, kdo bo koga, kdo ima bolj prav, kdo bo bolj vplival na Goloba, ker sta Tonin in Janša takoj kritizirala podpisnike prvega pisma – med njimi sta tudi dva bivša predsednika Kučan in Türk – in jih označila za rusofile. Pa se ti v resnici zavzemajo samo za miroljubno zunanjo politiko. Situacija je preresna in preveč tragična, da bi nastanek drugega pisma pripisala (samo) tekmovalnosti. Imamo pač različne poglede na vojno in njene rešitve, vsi pa si želimo isto, mir. Pod prvo pismo bi se takoj podpisala – domnevam, da bi se tudi večina slovenskih mater – ob drugem pa se mi poraja veliko vprašanj:
Do kdaj naj bi z orožjem podpirali Ukrajino? Do zadnjega mrtvega državljana, tudi otroka, ki jih zdaj že z orožjem pošiljajo v boj? Saj je jasno, da se Ukrajinci sami ne morejo kosati z Rusijo.
Mislijo, da lahko Ukrajina zmaga brez aktivnega sodelovanja Nata, samo z megatonami našega orožja? Se vam ne zdi, da s tem kar rinemo v 3. svetovno vojno?
Se v tej situaciji res da doseči popolno pravičnost, ali je realnejši kolikor toliko sprejemljiv kompromis? In kje so podpisniki bili s svojo pravičnostjo, ko je Zelenski pobijal Ruse v Donbasu in ZDA izvažala svojo »demokracijo«?
Lahko z gotovostjo sklepajo, se zanašajo na mnenje mame Angele Merkel, ali imajo dokaze, da se Rusija ne bo ustavila pri Ukrajini? Ni to samo propaganda?
Zaradi česa je prišlo do poloma »sporazumov« iz Minska? Zaradi Rusov ali ukrajinske oblasti? Podpisniki pravijo, da nam ti sporazumi dokazujejo, »da takšen format ne vodi ne v stabilnost ne v mir, temveč služi zgolj za upravičevanje kršitev mednarodnega prava in vodi k nadaljnji agresiji«. Zakaj pa se niso oglasili in protestirali proti početju ukrajinske vlade in njenega bataljona Azovcev?
Je naše prizadevanje za mir možno doseči »le z lojalno in odločno podporo ukrajinski obrambi«, kot zatrjujejo? Kaj to sploh pomeni? Doseči mir z orožjem do popolnega uničenja dežele in ljudi? Mir na pokopališčih?
Kdaj bomo spregledali, da smo vsi žrtve te vojne: Ukrajinci in Rusi, EU in vsi prebivalci, ki trpijo zaradi lakote? Da so in bodo edini zmagovalci ameriška vojaška industrija, ameriški plin, ameriška nadvlada in propaganda? Da je situacija zapletena, vzroki zanjo večplastni, izhod iz nje težek? Jasno pa je, da z orožjem samo pomagamo Ukrajincem pri njihovem samomorilskem početju. Le kdaj je vedno večja agresija prinesla mir? Ali za kakšno ceno?
Menim, da so na izbiro tri možnosti: aktivna pomoč Nata in tretja svetovna vojna; sporazum Ukrajine z Rusijo; uničenje Ukrajine in vedno večje posledice tudi za druge. Zavedam se tudi, da so vse naše parcialne pobude in poteze brez pripravljenosti velikih sil za dejansko konstruktiven pogovor in dogovor – ne samo glede te vojne, temveč o celotni bodoči svetovni politiki – bolj ali manj neučinkovite. Kar pa ne zmanjšuje pomena naše usmeritve v zunanji politiki. Pomembno bi bilo, da bi se že enkrat odločili prav in ne skupaj z vodstvom EU slepo sledili ZDA in Natu (saj se še spomnite Ruplove Vilenske izjave, nepriznanja Palestine …) ter da bi vse naše sile vpeli v prizadevanja za mir.
Polona Jamnik, Bled
