Tisti čas v letu je, ko je mogoče z malo muje in tako rekoč brez stroškov vsak dan prisluhniti koncertu: zadošča, da odprete okno in v prostor bo začelo polzeti žvrgolenje ptic. Najglasnejše so o mraku in zori. Najzgodnejše začno zjutraj okrog petih – če nad človekom visi Damoklejev meč kolumne in ne ve prav dobro, o čem že spet pisati, se zbuja ob čudnih urah – potem se jim počasi pridružijo še druge. Kaj kmalu se v spevno jutranje žgolenje kot zvok posebno rezkega glasbila vmešajo tudi kriki vran. Tako kot ne navdušujejo s svojim videzom, je tudi njihovo oglašanje večini mrzko. Pa vendar je njihovo res nespevno vreščanje še najbliže človeški govorici – z različnimi kriki, ki pomenijo različne stvari, se sporazumevajo.
Agata Tomažič
Da so vrane naše someščanke šele zadnjih nekaj desetletij, je napačna domneva. Zgodovinski viri razkrivajo, da so bile še pred 300 leti običajne mestne ptice, venda...
