Ker ne gre za enkraten zaplet, ampak za odraz že leta trajajočega sistemskega problema neplačevanja dela, se je po pomoč zatekla v Delavsko svetovalnico, kjer ji pomaga Goran Lukić.
V čem je jedro zapleta med vami in direktorjem Moderne galerije Alešem Vavpotičem?
Nika Autor: Najprej naj poudarim, da problem, ki ga odpiramo z Delavsko svetovalnico, nikakor ni izoliran, partikularen in vezan zgolj na trenutno vodstvo omenjenega muzeja. Gre za ukoreninjeno, problematično, škodljivo in krivično prakso nedopustnega izkoriščanja vizualnih umetnic, ki obstaja že desetletja, tako znotraj vladnih kot nevladnih institucij. Razstavni projekt Če bi gozdovi govorili, bi se od žalosti posušili sem skoraj dve leti pripravljala s kustosinjo Bojano Piškur, a zanj nisem prejela niti minimalnega avtorskega honorarja. Sredstev za produkcijo razstavnega projekta je bilo že od začetka izjemno malo, zato je večina produkcije temeljila na iznajdljivosti, vztrajnosti in na »one woman band, do it yourself« praksi. Razstava nikakor ne bi bila možna brez podpore sodelavcev Obzorniške fronte, prizadevanj kustosinje in drugih zaposlenih v muzeju. V letu in pol pa so nastali kar trije kratki filmi, eden izmed njih je posnet na izjemno drag 16-milimetrski filmski trak, z avtorsko glasbo ga je podprla svetovno znana rock skupina Dirty Three. Druga dva sta nastajala v težkih okoliščinah, po gozdovih na mejah Evropske unije, kjer se ta trenutek skrivajo najbolj ranljivi posamezniki – ljudje na poti, kjer naju je z Joštom Frankom, ki je pomagal pri snemanju, velikokrat tudi preganjala policija. Hkrati je nastala še serija kolažev in fotografij. Premiera filmov je bila v Kinodvoru, Slovenska kinoteka je sozaložila zbornik, ki sva ga uredila z Andrejem Šprahom, podprl ga je ZRC SAZU, za kar sem še posebej hvaležna Otu Lutharju.
Že če sodim samo po filmih, posnetih v gozdovih v različnih letnih časih, pa v Bosni, z avtorsko glasbo in tako naprej, je bilo dela ogromno.
Nika Autor: Ko sem vodstvu predlagala nov stroškovnik razstave, sem naštela že krepko čez 1500 delovnih ur. Pri projektu je pomagalo veliko posameznikov, brez plačila. Vodstvu sem predlagala plačilo, ki bi znašalo 6–7 evrov na uro bruto. To je skoraj polovični znesek, kot ga recimo prejme čistilni servis v drugi kulturni ustanovi, slabih 12 evrov na uro.
Direktor pa je vašo prošnjo zavrnil?
Nika Autor: Ne, sploh ne, nov stroškovnik razstave, ki je po novem vključeval tudi moj avtorski honorar, je pisno potrdil, izstavila sem dva računa in zdelo se je, kot da se vodstvo naše edine nacionalne institucije za sodobno umetnost dobro zaveda kompleksnosti produkcije novih razstavnih projektov in arbitrarna priporočila ministrstva za kulturo glede avtorskih honorarjev razume kot nesprejemljiva. Čez nekaj časa pa sta bila računa zavrnjena z obrazložitvijo, da bo stekel nov dogovor, in z zahtevo, da ju prekličem, z mano pa vodstvo ni več komuniciralo. Zaradi izkušnje dolgoletnega ponavljajočega se nespodobnega barantanja z različnimi kulturnimi institucijami za plačilo dela je bila to točka, ko mi je bilo dovolj. Zato sem se po strokovno pomoč obrnila na Delavsko svetovalnico. Naposled je muzej poravnal prvi račun, ki ga je prej zavrnil, drugega za avtorsko delo pri razstavnem projektu pa ne.
Zakaj le enega in zakaj tega?
Nika Autor: Ne vem. Znesek računa, ki so ga poravnali, je nizek, podoben temu, kar priporoča ministrstvo za kulturo, teh sramotnih 500 evrov bruto, morda zato. Toda plačilo avtorskega honorarja vizualnim umetnicam – ki delamo v nezavidljivih pogojih in galerijam ter muzejem kontinuirano zagotavljamo kvalitetne projekte in najbolj aktualne vsebine – ni in ne sme biti socialni korektiv, miloščina, nagrada, »trinkgeld«, referenca ali simbolno priznanje. Vizualne umetnice smo kot v vsaki drugi ekonomiji delavke, ki soustvarjamo vsebine in opravljamo delo. Pošteno plačilo je tako osnova za vsak delovni odnos in minimalni etični standard, za katerega bi si morala prizadevati vodstva kulturnih institucij. Prejšnji teden pa je vodstvo muzeja izrazilo celo željo, da bi podaljšali trajanje razstave do jeseni. Krasna ideja, seveda sem za, a le če bom prejela obljubljeno plačilo, sicer se razstava zaključi.
Gospod Lukić, kakšen je vaš pogled na problem, ki nikakor ni nov, da delo umetnikov, tudi ko gre za naročen projekt, še vedno velja za nekakšen romantičen navdih, ki ga ni treba plačati?
Goran Lukić: Res je tu nekaj hudo narobe že v osnovi: umetnika se razume kot nekakšnega alkimista, ne pa kot kulturnega delavca, ki opravlja delo, ure in ure dela. Če pa torej opravlja delo, zakaj bi se razlikoval od kogar koli drugega, ki opravlja neko drugo delo in za to dobi plačilo? Zadeva je popolnoma nelogična, umetniki imajo očitno neki poseben status povsem zunaj sfere dela, ne le zunaj sfere zakona o delovnih razmerjih. Plača se delo električarjev, plača se snažilke, umetnic pa ne. In v kulturnih ustanovah se je ta mentalna shema vodstvenega kadra prijela in jo prelivajo navzdol, na umetnice in umetnike.
A v to jih je pahnila kulturna politika, ta si je že pred leti umila roke, razstavnino je omejila na dva možna zneska, 500 ali 1500 evrov, vanju pa je prikrito »zapakirala« tudi avtorsko delo.
Goran Lukić: Da, galerije po tej logiki enostavno najamejo produkt. A ta ne nastane sam od sebe, ta ne zraste v gozdu, proces nastajanja je v Nikinem primeru zahteval dve leti trdega dela, plačilo, ki ga je zahtevala, pa ima smešno nizko urno postavko. In to je očitno uvidel tudi direktor, saj je stroškovnik potrdil, nato pa ga, kdo ve zakaj, preklical. Zdaj z davkoplačevalskim denarjem plačuje četo odvetnikov, ki skušajo zaustaviti Nikine zahteve. Mi smo zato raje pogledali zakonodajo. Zadeva je povsem jasna. Zakon o uveljavljanju javnega interesa v kulturi, 82. b člen pravi: »Javni zavod, ki v okviru programa ali projekta, financiranega iz državnega proračuna, angažira samozaposlenega v kulturi, mu mora zagotoviti plačilo za delo, ki ne sme biti nižje od najnižjega plačnega razreda za primerljivo delovno mesto v javnem sektorju.« In primerljiva plača redno zaposlenega v Moderni galeriji je evidentno višja od Nikine zahteve. Prikrivanje dela pod »razstavnino« pa je nezakonito.
Tako preprosto? Problem nikakor ni nov, že leta občasno pride v javnost, a se nič ne spremeni.
Goran Lukić: Očitno imamo v kulturi res tudi trdno ukoreninjeno kulturo neplačevanja. Zakona oziroma 82. b člena umetniki morda ne poznajo, morda pa so v tako podrejenem položaju, da plačila za delo niti omeniti ne upajo. Logično, ko pa jih niti ministrstvo za kulturo ne dojema kot delavce. Na drugi strani pa tudi sami na neki način devalvirajo svojo pozicijo, ko svoje izhodišče postavljajo tako zelo nizkocenovno. In tako imamo dvojni problem: tudi če kulturnega delavca postaviš kot delavca, je njegovo izhodišče skoraj dampinško v odnosu do vseh drugih. Ko sem problem predstavil našemu odvetniku, me je prav čukasto gledal, ni razumel: »Kako? Zakaj ji ne plačajo dela? Zato, ker je umetnica?« Mi smo torej pričeli postopek izvršbe, na tega pa se je že odzval odvetnik Moderne galerije, ki je zapisal, da je umetnica »to počela sama zase«.
Sama zase? Naročeno razstavo, ki jo je potrdilo tudi ministrstvo in je od marca na ogled, je delala za svojo dnevno sobo?
Nika Autor: Da, tako meni odvetnik, ki ga je najelo vodstvo muzeja. Tukaj bi poudarila, da sem imela v preteklosti z istim muzejem glede plačil tudi dobro izkušnjo. Leta 2017 sem za delo pri razstavi Novicam se ne odpovemo!, ki sem jo pripravljala sedem mesecev, brez težav prejela plačilo v višini 10.000 evrov bruto. A ker so plačila prepuščena vsakokratni presoji in naklonjenosti direktorjev, potrebujemo ustrezno ureditev ministrstva za kulturo.
Goran Lukić: Natančno to. Vsa ta realnost, za katero pravite, da je na delu že leta in leta, se je oblikovala samo zato, da umetniki ne bi bili plačani kot delavci. Temu je treba narediti konec.
