Za odpravo prekarnosti obstaja več poti. Vzporedno z naraščanjem prekarnosti je v Sloveniji potekalo preoblikovanje vrednot. Te so vztrajno prehajale v tekmovalnost in potrošnjo. V Sloveniji se vse to ni zgodilo čez noč, zato se tudi obrat k človeku in njegovim potrebam v predstavah mnogih v tem trenutku zdi nerealen. V resnici smo mi tisti, ki odločamo.
O definiciji prekarnosti
Kljub raznoliki in razvejani dejavnosti, tako gospodarstva kot javnega sektorja, pogodbenih oblik za zaposlitve ni nepregledno število. Zaposleni opravljajo svoje delo bodisi kot redno zaposlitev za nedoločen čas (sem spadajo tudi netipične oblike zaposlitve, kot so delo na domu, skrajšani delovni čas in podobno) bodisi kot oblike zaposlitve za določen čas (projektno, nadomeščanje ob porodniški in podobno). Poleg teh so veljavni statusi delavcev še: samostojni podjetnik, samozaposleni, poznamo tudi delovna razmerja prek avtorskih oziroma podjemnih pogodb ali (predvidoma le za študente) prek študentskega servisa. Delo in zaslužek samozaposlenih in samostojnih podjetnikov bi morala biti načeloma primerljiva z redno zaposlenimi delavci, kot primarna zaposlitev za preživetje, medtem ko so avtorske in podjemne pogodbe namenjene priložnostnim storitvam, enako pa tudi delo prek študentskega servisa.
Vsi tisti, ki dejavnosti ne opravljajo sami, ampak zaposlujejo, so delodajalci in zato ne morejo več spadati med prekarne delavce. Enako se kot prekarne zaposlitve ne morejo šteti zaposlitve na funkcije za trajanje določenega časovnega obdobja (direktorjev, vodij), saj tako zaposlenega morda »čaka« delovno mesto, njegov prihodek je praviloma visok, čas trajanja je večinoma od štiri do pet let, za funkcijo se je odločil prostovoljno.
O zaščiti delavcev pišejo mnoge mednarodne konvencije. OECD se v zvezi s kakovostjo dela osredotoča na pogoje, ki morajo biti zagotovljeni: varnost zaposlitve (nedoločen čas), nagrada (ne le denarna) in delovno okolje. Iz navedenega bi izpeljala definicijo prekarnosti: prekarno delo je oblika dela za preživetje posameznika, ki ne zagotavlja časovne in socialne varnosti zaposlenega, zaposlenemu ne omogoča primernega in stalnega plačila ter ustreznega delovnega okolja.
Sem spadajo:
a) delo prek pogodb za določen čas,
b) samozaposlitve in samostojna podjetništva,
c) delo prek avtorskih pogodb, podjemnih pogodb, študentskih napotnic.
Vse navedene kategorije ne ponujajo daljše časovne varnosti, kontinuitete zaslužka, delovno okolje pa si mora delavec priskrbeti sam ali mu po izteku pogodbe za določen čas ni več zagotovljeno. Prav tako bi bilo treba realno postaviti ločnico med prekarno obliko zaposlitve in brezposelnostjo, kajti osebo, ki na leto zasluži manj kot 10.000 evrov, v kar niso vključeni prispevki za obvezno socialno in pokojninsko zavarovanje (niti razni socialni transferji in prihodki, ki niso iz dela, kot so morebitno oddajanje nepremičnine v najem, preživnine in podobno), oziroma manj, kot bi znašala podpora zavoda za zaposlovanje ob brezposelnosti, je treba voditi kot brezposelno. Podatki o številu brezposelnih oseb, ki jih evidentira država prek zavoda za zaposlovanje, zato ne izkazujejo realnega stanja.
Na enak način, se pravi skozi višino zaslužka, bi opredelila razliko med obrtništvom in prekarnostjo. Veliko vlogo imata v tem primeru tudi narava poklica (nekateri poklici se že stoletja pojmujejo kot obrti) in volja delavca. Če je v vlogo »zunanjega sodelavca ali izvajalca« prisiljen in mu po zgornji definiciji ne omogoča varnosti, nagrade in ustreznega delovnega okolja, je to zagotovo prekarnost.
Prekarnost v kulturi
Z uvedbo projektnega financiranja je skušala država okrepiti učinkovitost in usmerjenost v rezultate ali izdelke. Po drugi strani veliko sredstev tako odteka v žepe vedno istih ponudnikov in lobijev, ki si mesečno izplačujejo visoke plače, za zunanje sodelavce, prekarce, pa namenijo minimalne zneske. In to je realnost, ki ne obide niti kulturnih niti humanitarnih organizacij, kaj šele gospodarske. Razkorak med plačami, ki si jih ljudje z enako izobrazbo, količino (pogosto celo nižjo, ker se omeji le na organizacijo) in zahtevnostjo dela ter sposobnostmi in z edino prednostjo, da so redno zaposleni, tako izplačujejo, se lahko meri v tisočih evrov.
Država projektna sredstva prek različnih razpisov dodeljuje zasebnim podjetjem, založbam, nevladnim organizacijam, društvom, občinam. Ti jih porabijo največ seveda zase, za svoje delovanje (vzdrževanje, materialne stroške, plače) in izvedbo. Denar odteka verižno prek podjetij zunanjim izvajalcem, ki ponovno ustvarijo profite na račun dela prekarcev. Tako nekako poteka ne le v kulturi, pravzaprav so tu verige še najkrajše. Problematično pa je to, da prekarni delavci, ki projekt izvedejo, dobijo še najmanj.
Če sistem prilagodimo človeku, to še ne pomeni, da bo vse drugo nehalo delovati. Nasprotno, bistvo delovanja vsega sta (poleg danosti narave) človek in njegovo delo. Na področju kulture bi vsi delujoči morali pridobiti pogodbo, bodisi z ministrstvom za tiste, ki opravljajo raznolike dejavnosti, bodisi s pristojno institucijo, ki pokriva področje njihovega delovanja (zgodovinarji na primer z muzejem ali inštitutom, umetniki z državo in podobno). Ta bi zagotavljala neprekinjen dotok dela. Pri tem je mišljena primarna zaposlitev, ne udejstvovanje kot dodatna dejavnost poleg druge redne zaposlitve, statusa upokojenca ali študenta, kar je na področju kulture tudi prisotno. Tako delovanje lahko še naprej ostaja plačljivo prek avtorskih pogodb. Institucija ali ministrstvo, ki je v tem primeru delodajalec, je zaposlenim dolžno zagotavljati delo. Zaposleni lahko projekte predlaga sam in od delodajalca dobi pomoč, tako za izvedbo kot za financiranje.
Služba za sodelovanje z gospodarstvom
V sklopu ministrstva za kulturo se odpre služba za sodelovanje z gospodarstvom. Ta na osnovi zakona, ki ga sprejme država, zagotovi, da je gospodarstvo dolžno podpirati kulturo, in natančno opredeli način. Druga alternativa bi bil davek na kulturo, a pomembna prednost predlagane službe je tudi dvig splošne kulturne ozaveščenosti. Vsako večje podjetje bi bilo tako dolžno letno podpreti kulturno dejavnost (v sorazmernem deležu z uspešnostjo njihovega delovanja in finančnim stanjem).
Možnosti povezovanja z gospodarstvom je veliko. Za denimo odprtje likovne razstave je treba zagotoviti dovolj velik prostor s primerno vlago in temperaturo, ustrezno osvetljavo, včasih prostorsko razporeditvijo, varnostjo oziroma varovanjem. Z nekaj nadzorovanimi prilagoditvami bi bilo razstavo mogoče pripraviti na hodnikih ali v dvoranah večjih podjetij. Na tak način bi delo dobili kustosi, umetniki pa priložnost za večje število razstav, večjo prepoznavnost in odkup del. Vsako podjetje bi bilo prav tako dolžno odkupiti vsaj nekaj umetniških del, kar bi dolgoročno zanje pomenilo naložbo, za umetnika pa sredstvo za preživetje in nadaljnje ustvarjanje. V skladu z velikostjo podjetja bi si ta uredila priročne knjižnice, za katere bi odkupovala knjižna dela slovenskih avtorjev ali prevode. Lahko jih izposojajo delavcem za preživljanje prostega časa, povabijo na obisk avtorja in podobno. Letno bi bilo vsako podjetje dolžno zakupiti za svoje zaposlene gledališko predstavo, koncert ali kinodvorano. V primeru nezasedenosti ustreznih prostorov bi te ponudili za vaje gledališkim ustvarjalcem in podobno.
Tovrstne dejavnosti do določene mere že potekajo, a v majhnem obsegu. Treba bi bilo urediti zakonodajo, okrepiti sodelovanje z umetniki, izvajalci, samozaposlenimi in sodelovanje s podjetji. Služba bi delovala transparentno. Poleg tega, da bi na tak način zaposleni (ki sedaj ne bi bili več samozaposleni) prek pogodb imeli zagotovljena popolnoma enaka zavarovanja kot drugi (sedaj redno) zaposleni, bi moral biti tudi njihov zaslužek na letni osnovi primerljiv s (sedaj) redno zaposlenimi. Vsi pa, ki bi presegli z zakonom določeno zgornjo mejo prihodka, bi si zavarovanja lahko krili sami.
Namen predlagane službe bi bil tako omogočiti (sedaj) samozaposlenim dostop do dela kot tudi splošno ozaveščanje družbe o pomenu kulture. Služba bi prav tako posredovala pri zagotavljanju prostorov za izvajanje umetnosti (vaje, delavnice in podobno), povezovanju s podjetji pri pridobivanju materialnih dobrin (kostumov, pisarniškega materiala, materiala za ustvarjanje in podobno). Zaradi pogodb, ki bi jih imeli vsi delujoči v kulturi, bi morala biti služba pri organiziranju in opravljanju svoje dejavnosti aktivna. Ključnega pomena za uspeh službe za sodelovanje z gospodarstvom je zaposlitev kreativnega in motiviranega kadra (v tej službi), ki je sposobno izumljati vedno nove možnosti sodelovanja in iskanja novih rešitev, ne le pograbiti začetno idejo za zasedbe delovnih mest v pisarnah, ki nato ob oklepanju utirjenih poti varno stagnirajo. Tega imamo že dovolj in vprašanja prekarnosti se na tak način ne da rešiti.
Glede na vsa razpoložljiva področja, ki jih kultura še odpira, se ponuja spekter možnosti in sodelovanj, ki bi obogatili družbo, in ne bi bila potrebna desetletja agresivnih oglaševanj (kar je zahtevala komercializacija družbe), da bi svoj življenjski stil oplemenitili.
Mag. Maja Oven je konservatorka, samozaposlena v kulturi.
