Nikomur, ki me vsaj približno pozna, pri zdravi pameti ne bi prišlo na misel, da bi mene karkoli vprašal o digitalizaciji. Še pogovarjati se z menoj je naporno in pride v poštev le v obliki nasvetov. Meni, seveda. Teh potrebujem obilo, kadar se mi zatakne kakšno opravilo pri računalniku, ali če je treba naložiti kakšno aplikacijo na (pre)pametni telefon, ki me potem na primer varuje, da se ne izgubim kje v tujih krajih. Mlada generacija, s katero sem obkrožen, ima presenetljivo veliko potrpežljivosti s starejšim občanom. Ko potrkam na njihova vrata in se brez besed zazrem vanje, takoj vedo, kaj jim je storiti. Dvignejo se in gredo v moj kabinet razvozlat zataknjeno. Rahel nasmešek na njihovih obrazih priča o sočutju, nikakor o posmehu.
Dragan Petrovec, zunanji kolumnist
(Foto: Tomaž Skale)
Od kod mi torej pogum, da vas nagovarjam s tako temo? Takole je prišlo do tega naslova. Če hočem pisati kolumne, moram najprej marsikaj prebrati. Tako najdem teme, ...