Petnajst monologov, razdeljenih v tri sklope – vojna, puščava in labirint –, prevaja motive rimskega pesnika Publija Ovida Nasa v sodobni svet današnjega gledalca. V nasprotju z angleško inačico so v MGL izbrali le devet monologov, ki so jih ocenili kot vsebinsko in literarno najbolj izstopajoče. Prevedla jih je Alenka Klabus Vesel, pod režijo pa se je podpisal Aleksandar Popovski.
»Bolj ko grem v antični svet, bolj odkrivam to, kar se na neki način dogaja tudi danes. Tam najdem zgodbe, navdih, nekaj, kar me napolni. Ta ženski ansambel je fascinanten. Zelo sem užival pri delu z njimi. Dobil sem res močne, fantastične igralke, vsaka je partitura zase. Ko jih poslušam, slišim Chopena, Rahmaninova, fenomenalno glasbo,« je režiser na včerajšnji tiskovni konferenci slikovito opisal delo z Viktorijo Bencik Emeršič, Ajdo Smrekar, Judito Zidar, Tanjo Ribič, Tino Potočnik Vrhovnik, Julito Kropec, Mirjam Korbar, Tjašo Železnik in Veroniko Železnik. Med devetimi igralkami, ki vsaka predstavlja bitko svoje junakinje onkraj antičnih mitov, prepredenih z moškimi imeni, je Jernej Gašperin edini igralec. Besedilo zanj je posebej za to priložnost napisal dramatik in režiser Nejc Gazvoda.
Ovid, ne covid
Rešeni kamer in spletnih prenosov, zopet pred živo publiko, ustvarjalci uprizoritve drame Junakinje že težko pričakujejo jutrišnjo premiero, navdahnjeno z 21 ljubezenskimi pismi v verzih pod skupnim naslovom Heroide oziroma Epistulae Heroidum. Gre za pisma junakinj grških mitov, ki pišejo moškim svojega življenja. Ti so jih na različne načine razočarali, prizadeli, ranili. Sodobno inačico so leta 2020 v londonskem gledališču Jermyn Street zasnovale vodilne britanske dramatičarke. Angleži so projekt pospremili z duhovitim sloganom Ovid not covid.
Dramaturginjo Evo Mahkovic so teksti očarali. »Besedilo absolutno preseže in ne obnavlja, kar že vemo o nekaterih antičnih junakinjah. Kar koli si že mislimo o teh ženskah, ki jih poznamo kot univerzalen mit, so tukaj zgodbe, ki jih govorijo same, z izrazito osebnega stališča. Govorijo povsem druge stvari od klišejske predstave o tem, kaj naj bi bile. Ta sklop tekstov je zame kot zemljevid ženske zgodovine in psihologije.«
Same ženske, pa kaj?
Junakinje zaznamuje kontekst vojn in legend, v katerih so v splošni zavesti znane predvsem kot spremljevalke moških. Kot postaja nekje ob njihovi poti do večnosti. Njihove so bitke src, ki nikoli prej niso privrele na plano, danes pa skozi oko sodobnih literarnih ustvarjalk prihajajo do prej neznanega izraza. Postaje na poti so se spremenile v glavno destinacijo.
Po dolgem premoru se na oder MGL vrača igralka Tanja Ribič, ki sodelovanje v novi predstavi opisuje kot zelo lep prehod nazaj v val umetniškega ustvarjanja. »Zakaj so tukaj same ženske? Če bi bili sami moški, se ne bi vprašali, zakaj. To pomeni, da že pristajamo na to, da smo inferiorne.« Pove, da je bila presenečena nad končno podobo predstave, »ki se nevede pretaka iz prizora v prizor in sam ne veš, kdaj si vse to pogoltnil, vso to lepoto in tudi znanje, ki ga nehote absorbiraš«.
