Albin Tahiri, slovenski smučar v dresu Kosova: Zobozdravnik na olimpijskih igrah

Tudi Albin je hitro vedel, da si želi smučati. Dolga leta je treniral v koroških smučarskih klubih, delal zavoje na domači Poseki na Ravnah in na smučišču v Črni, nato pa se je leta 2009 odločil, da nadaljuje pot za Smučarsko zvezo Kosovo, za to novonastalo državo svojega očeta, kjer je bilo alpsko smučanje še večja eksotika kot Tahiri sam. Toda z vztrajnostjo, delavnostjo in potrpežljivostjo, ki so mu jih privzgojili starši, je postal prvi ambasador smučanja na Kosovu ter Kosova v Sloveniji in svetu.

Uresničil je tudi svoje želje, doštudiral dentalno medicino in nastopil na dveh olimpijskih igrah. V Pekingu je dosegel 15. mesto v kombinaciji in bil celo najboljši Slovenec. Vendar Tahiri v nasprotju z drugimi športniki velikih narodov hodi vsak dan v službo. Notranje motivacije mu ne manjka. Ne preseneča, da je zgodba iskrenega in srčnega Albina Tahirija prevzela največje svetovne medije.

»Razlogov je bilo več. Prvi, ker smo bili doma v finančni stiski, saj je smučanje drag šport, kosovska smučarska zveza pa nam je priskočila na pomoč. Drugi, ker nisem zadovoljil kriterijev v vseh disciplinah za uvrstitev v slovensko smučarsko reprezentanco, hkrati pa sem se vpisal na študij dentalne medicine v Ljubljani, ki ga nisem hotel zanemariti. Bil sem v dilemi, ali končati smučarsko kariero in se posvetiti študiju ali vse vložiti v smučanje. Odločitev je bila težka, ker se nisem hotel nobeni stvari odreči. Izbral sem srednjo pot, začel smučati za Kosovo in obenem študiral.«

»Doma smo bili vedno bolj navdušeni nad individualnimi športi. Oče je bil atlet, sestra plavalka. Smučanje se mi je nekako vtisnilo v srce. Tudi konstrukcijsko sem bolj močan, ustrezajo mi predvsem hitre discipline, nikoli se nisem bal hitrosti. Zagotovo pa je eden od razlogov tudi to, da na Koroškem vsi spremljamo smučanje. V Črni imajo še lokalno smučišče, kjer lahko po šoli vzameš smuči in greš na teren. Tudi na Ravnah je podobno. Ko sem prišel iz šole, sem le zamenjal šolsko torbo za smučarsko opremo, otroci smo lahko vsak dan trenirali. Poleg tega je blizu Avstrija in le ura ali dve vožnje do velikih ledenikov.«

»Zagotovo oče, ki je bil pobudnik za športni način življenja. Tudi mama je podpirala smučanje, a je bila za odtenek bolj navdušena za mojo izobrazbo. Na obeh področjih sem imel dobro podporo, a hkrati na nobeni nisem smel popuščati. Da sem zadovoljil očetove želje, sem moral veliko trenirati, za mamine pa se veliko učiti.«

»Vedno sem želel delati v medicini in že kot otrok sem izjavil, da bi bil rad kardiokirurg. Željo po kirurgiji sem ohranil in ta se je uresničila, ko sem dobil specializacijo oralne kirurgije. Na svoj poklic gledam objektivno, z veseljem ga opravljam. Toda če bi moral res nekaj izbrati, bi za odtenek pretehtala smučarija. Na snegu in v naravi res uživam, smučam res z dušo.«

»Zagotovo. Ko sem končal pot pod okriljem slovenske smučarske zveze, sem bil po FIS-lestvici drugi mladinec v smuku, za hitre discipline imam dobre predispozicije, kar dokazujem tudi z rezultati. Sposoben sem odpeljati olimpijski smuk, čeprav tega ne opravljam čisto profesionalno. Ne nazadnje hodim osem ur v službo, popoldne, kolikor časa ostane, pa treniram. Bil sem razočaran, a razumem takratno situacijo. Mladinske reprezentance v hitrih disciplinah v Sloveniji ni bilo, za člansko pa mi je zmanjkalo nekaj točk. Še dandanes bi z veseljem oblekel dres slovenske reprezentance, ker sem o tem sanjal kot otrok.«

»Če kdo misli, da sem samo prišel na Kosovo in dobil vse servirano na pladnju, se moti, bilo je vse prej kot to. Kosovo se je postavljalo na noge, smučarska zveza pa je bila le majhna soba z mizo in starim računalnikom. Ni bilo ne trenerskega kadra, ne opreme, ne kombija, ne kolov, ničesar. Na papirju smučarska zveza, njen predsednik in nekaj lokalnih smučarjev. To je bil zame kulturni šok. Ko smo šli prvič v Turčijo na FIS-tekme ter sem dosegel prvo in drugo mesto, je bil to zanje spektakel. Na začetku sem za Kosovo tekmoval celo s slovenskimi dresi in še danes treniram in sprašujem za nasvete slovenske trenerje, s katerimi smo stari prijatelji. Moj trener s Kosova je poleg mene bolj za tehnično podporo, Slovencem gre tako velika zasluga. Toda moja naloga je, da predam svoje znanje naprej in se smučanje na Kosovu razvija. Ko gremo sedaj na velika tekmovanja, smo vedno oblečeni v nova oblačila, imamo trenerja, opremo, toda te stvari zahtevajo čas. Podmladka sem vesel.«

»Tako nekako. S prvih in drugih olimpijskih iger sem dobival pozitivne komentarje s Kosova in iz Slovenije. Slovenski mediji se zelo pozitivno odzivate na moje rezultate in nastope, v Pekingu sem imel skoraj več intervjujev za slovenske medije kot za kosovske. Všeč mi je, da tudi Slovenija čuti, da sem njihov. Tu sem se rodil, odraščal, čutim, da je moja domovina Slovenija, tega se je treba zavedati.«

»Neke vrste sem ambasador, ne le športa, ampak Kosova nasploh. Bili smo povabljeni na kitajsko nacionalno televizijo, kar je povzročilo velik pomp, glede na to, da Kitajska še danes ne priznava neodvisnosti Kosova. Imam sprejeme pri predsedniku države, ministrih, na veleposlaništvu Kosova v Ljubljani. V Pjongčangu, ko smo prvič nastopali na olimpijskih igrah, sem dajal intervjuje za CNN, BBC in Reuters. To je bila velika reklama za Kosovo.«

»Ko sem se vrnil iz Pekinga, sem moral v službo, ker sem bil dva meseca na neplačanem dopustu. Trenutno krožim kot specializant oralne kirurgije na različnih oddelkih UKC Ljubljana. Ko pridem iz službe, se malo spočijem, nato grem v fitnes. Včasih mi tudi zmanjka energije za trening, toda vsaj trikrat na teden poskušam biti aktiven, če ne drugega, da ohranjam svoje telo v kondiciji. Vsako sezono tudi srčno upam, da pade čim prej sneg v Sloveniji, kjer lahko opravljam enodnevne treninge. Kajti ko grem na ledenik v Švico ali na avstrijsko Tirolsko, moram vzeti en teden dopusta. Zato računam na vikend treninge v Avstriji, velikokrat grem na ledenik Mölltal. Če pa sem na Koroškem, grem še vedno smučat na Poseko ali v Črno.«

»Tako sem rekel, da. Nimam več toliko časa trenirati in vse težje je držati tempo z najboljšimi, možnosti poškodb so čedalje večje, kar vpliva tudi na mojo poklicno kariero. Podaljšati kariero za štiri leta do olimpijskih iger v Cortini d'Ampezzo je dolga doba, čeprav si vsi želijo, da jo podaljšam. Toda ko se bodo strasti polegle, bom moral potegniti črto pod svojo situacijo, reči bobu bob in stvar končati.«

»Ponudbe so bile, a me to ne zanima. Živim v Sloveniji, in če bi se hotel aktivno ukvarjati s kosovskim smučanjem, bi moral biti na terenu, kar pomeni veliko časa na Kosovu in smučiščih. Jaz pa imam službo, ki mi omogoča dobro življenje in jo z veseljem opravljam. Vedno sem želel uspeti kot tekmovalec in ne trener.«

»Bil sem vzgojen, da je treba pridno in trdo delati. Poznam zgodbe, ko so nekateri vse vložili v smučanje, a se jim ni izteklo po željah. V življenju je treba biti tudi realen.«

»Objektivne cilje in želje zagotovo. A vsak otrok sanja, da bi kdaj dosegel tudi kakšno medaljo na velikih tekmovanjih. Vedno sem sanjal o kakšni kolajni na olimpijskih igrah, a realno to nikoli ni bil dosegljiv cilj, vsaj ne od trenutka, ko sem nehal tekmovati za slovensko smučarsko zvezo. Vsekakor lahko rečem, da so se mi uresničile želje, sanje pa morda ne.«