Odgovor Ervina Hladnika Milharčiča: Kaj je sveto
Sedel sem pred velikim polkrožnim oknom skozi katerega so iz puščave nad Mrtvim morjem prihajali prvi sončni žarki. Nebo je bilo sinje modro, pod njim zlata pokrajina.
»A je to Polje angelov?« sem vprašal maronitskega duhovnika père Jeana, ki je pred mene navsezgodaj postavil skodelico močne kave s kardamonom in zavojček cigaret. Z gotovostjo župnika cerkve Jezusovega rojstva v Betlehemu mi je mimogrede rekel, da najbrž ne zajtrkujem in tudi sam prižgal cigareto. Maroniti so krščanska ločina, ki ima pravoslavno obredje in mašuje v stari sirščini, vendar so katoliki in priznavajo Papeža za svojega poglavarja.
»Ja to je Polje angelov,« je rekel père Jean. V usnjeni pilotski jakni se je usedel poleg mene. Bil je res neobičajna pojava za duhovnika, ki je maševal v eni glavnih cerkva krščanstva.
»Tukaj so torej angeli pastirjem oznanili rojstvo Jezusa?«
Prikimal je.
»Ja, tukaj se je to zgodilo. Ampak ti ne verjameš v te reči, ne?«
»Ne, ne verjamem,« sem odgovoril. »Nimam talenta za transcendenco.«
»Dobro je tako,« je on nadaljeval. »Ne spremeniti mnenja.«
Med Kairom in Bagdadom me je veliko stvari presenetilo, to pa je zvenelo res čudno.
Bilo je tik pred Božičem leta 1995. Iz Kaira sem prišel v Betlehem, ker se je izraelska vojska morala umakniti iz mesta. Mirovni sporazumi iz Osla, ki so jih Izraelci podpisali s Palestinci so zahtevali postopen umik iz zasedenih mest Zahodnega brega. Celoten projekt umika je visel v zraku, ker je judovski skrajnež Jigar Amir nekaj tednov prej ustrelil premiera Jicaka Rabina, ki je bil skupaj s palestinskim voditeljem Jaserjem Arafatom arhitekt umika in vzpostavitve svobodne države Palestine. Že tri mesece kasneje je projekt propadel, vendar je bil konec leta 1995 še vedno živ.
Do treh zjutraj sem sedel pred policijsko postajo v Betlehemu in čakal, da bodo z nje spustili izraelsko državo. Spat sem šel v maronitsko zavetišče za romarje. Še pred sedmo sem že bil v jedilnici, kjer si je père Jean kuhal kavo in o delil z mano.
»Od duhovnika bi pričakoval, da me bo poskusil prepričati,« sem mu rekel.
»Prepričati v kaj?« se je nasmehnil.
»V religijo?«
Stopil je do okna in pogledal proti Jeruzalemu.
“To ni religija,« je rekel. »To je kult kamenja.«
Rekel je kako gleda Jude, ki z glavo tolčejo ob zid ruševin Salomonovega templja, med tem ko se muslimani dotikajo kamnitih tal džamije nad njim, kristjani pa z robčki brišejo Kristusov grob za vogalom, da bi domov odnesli dotik svetega groba. Govoril je kako v Rimu, Istanbulu in Moskvi cveti kult kamenja in odkimaval z glavo kot ikonoklast.
»To je kult kamenja,« je ponovil.
»Kaj pa je potem religija?« sem vprašal. Meni so cerkve, sinagoge in džamije všeč, čeprav jih v resnici ne razumem.
»La religion c’est la communauté des hommes,« je rekel v francoščini, ki je v njegovem domačem Libanonu poleg arabščine pogovorni jezik. Religija je skupnost ljudi.
Zdelo se mi je premalo. Prosil sem za pojasnilo.
»Religija je, če jaz v tebi vidim Boga, ti pa v meni.«
Deluje tudi če ne verjameš.
