Dvojezičnost - blagor ali prekletstvo?
Dunaj je bil, in še vedno je, študijski cilj mnogih mladih koroških Slovencev in Slovenk. Kot diaspora jim je omogočil zadihati od vsega pritiska. Verze Petra Turrinija: “Danes si mislim, da bi moral ostati na vasi in se boriti” je verjetno vsak od njih imel v mislih, že ko je stopil na vlak. Iz mojega vidika, so moji starši odšli v eksil in naslednja, moja generacija je ravno zaradi tega doraščala v največji možni dvojezični simbiozi. Samoumevno smo otroci preskakovali iz slovenščine v nemščino, odvisno od tega, kako so nas nagovorili. Slovenščina je bila nekaj povsem pozitivnega in nedolžnega in tako sem jo občutila, ko sem hodila v domovino pobeglih staršev na počitnice. Z vlakom na Koroško k babici, v Rož, k Strdenu – na eno redkih domačij, ki se svojega jezika drži kot zadnja galska vas. Kako je bilo na Koroškem s slovenščino, takrat kot otrok seveda še nisem vedela. Bil je domač kraj, še bolje: otroški raj. Sčasoma, ko sem kot otrok začela spraševati, poslušati in razumeti govorjenje in tožbe odraslih, sem slišala le še o krivicah, krivicah in krivicah in zaznala sem jezo in obup nad krivicami, ki so se Slovencem in Slovenkam v tej lepi deželi z najlepšimi jezeri dogajale. Bolečine in tožbe iz pripovedovanj svojih prednikov in najbližjih sem začela tudi sama nositi v sebi, a brez večjega obupa, dokler nisem razočaranja doživela na lastni koži. Slovenska prosvetna zveza poleti organizira počitnice za mlade na hrvaški obali, da bi se učili in vadili slovenščino. Čisto vsi, ki so šli, so znali slovensko, knjižno, narečno ali oboje, a vsi so se med seboj pogovarjali v nemščini. V prvih dneh sem doživela največje razočaranje, jokala sem, ker so mi ljudje, od katerih sem pričakovala pobratenje in občutek pripadnosti, postali največji tujci. Starši so bili že pripravljeni, da me pridejo iskat, a jaz sem hotela ostati. Še dobro, da sem. Po nekaj dneh smo se zbližali in z vsakim sem se pogovarjala v njegovem maternem jeziku; rodilo se je nekaj lepih prijateljstev. Takrat sem celo nekajkrat slišala, da se tudi drugi med seboj pogovarjajo v narečju, vendar je položaj ostajal absurden. Vodil je v običajen izid druženja - da se v veliki skupini govori nemško.
Breznik-Wressnig, Klančnik-Glan t-s-c-h ni g-g – če bi poklicala 100 ljudi iz telefonskega imenika s takim imenom, mi večina ne bi o znala povedati, kaj njihov priimek pomeni.
Dvojezičnost deluje, če sta si jezika v zavesti prebivalcev in po zakonu enakovredna. To pomeni, da govorci obeh jezikovnih skupin skušajo pripomoči k temu, da sogovorec lahko živi svojo identiteto in je ne skriva, podcenjuje ali se je sramuje. Zadnje je na Koroškem resničnost. Utrujen od generacijskega prepira med slovensko govorečimi in tistimi, ki so ta jezik namerno opustili, utrujeni od neštetih ponižanj in sovražne konfrontacije zaradi svojega maternega jezika, človek v javnosti ne izusti slovenske besede brez strahu, da bo označen kot radikalen ali nacionalist ali da mu bodo pripisali, da hoče posloveniti Koroško; človeka skrbi, da bi lahko z govorjenjem materinščine izzival nemškogovoreče. Ta skrb in strah, ki ju ne bi smelo biti, sta že tako podzavestna in vcepljena, da se sprašujem, kdo se ob vsem tem ne bi vdal. Kako lahko zdržiš poševne poglede, sovražne komentarje, nedolžna vprašanja, kot je “zakaj pa tvoj sin govori slovensko?”, se braniti pred vprašanji “kdo za vraga pa sploh še potrebuje slovenščino?” ali pa enostavno neizrečeno napeto vzdušje. Ali se odseliš, ali vse to skušaš ignorirati, ali pa svoj materni jezik opustiš, da boš svojim otrokom dal mir, ker takšnega nasprotja nihče ne zdrži.
Podgornik-Podgarni-g-g, Završnik-Sauerschnig, Laznik-Lassnig
Pri tem pa politiki in javne osebe radi govorijo o “grajenju mostov” med skupnostima in o “sožitju v skupni domovini”, še posebej pri slovesnosti ob 100-letnici koroškega plebiscita. Zbralo se je mnogo pobotanih, pozitivnih povabljencev iz obeh narodnih skupnosti, da bi praznovali to dobo od plebiscita do danes. Radi govorijo o svobodi, demokratičnosti in kulturni raznolikosti multikulti vse lepo, pri tem pa spregledajo, da je ravno svoboda posameznika manjšini odvzeta, ko se manjšata število ljudi in prostor, kjer se bi lahko izražal v slovenščini. Kajti jezik je tudi dom, in če ni ljudi, ki bi ga govorili, se hitro zgodi, da imaš ob vrnitvi v domovino občutek, da ni več tvoja. Pri tem sem se ogorčeno spraševala, kje to sožitje voditelji vidijo. Za ohranitev slovenščine se mora vsak posameznik še vedno boriti, na tak ali drugačen način. Je sožitje morda to, da slovensko govorečih enostavno ni več toliko, da bi izzvali ali bili izzvani v glasne spore? Ali da je nekaj tistih, ki jih je še ostalo, tako prilagodljivih, otopelih in tihih, da na videz obstaja sožitje? Verjetno pretvarjanje politikov izvira iz strahu pred tem, da bodo zaradi neizpolnitve sedmega člena zavezniki Angleži prišli nazaj.
Brdovnik-Werdounig, Ibovnik-Iboinig, ime mi je Knez- knäc?-Knez- knäc?-ja
In kako lahko potem jaz to deželo doživljam kot tako neznosno, opazim vsak javni napis, ki ni dvojezičen, se zavedam pri vsakem človeku, ki gre mimo mene, da ima “v kleti slovensko babico”, in se sprašujem, če to zanj sploh kaj pomeni. Kako naj si razložim potne srage moje mame, ko sva z bratom kot otroka na avtobusu glasno govorila po slovensko? Danes res ni več tako, da bi te na vsakem koraku nesramno napadali en z žalitvijo in prezirom. Danes si nobena organistka v polni cerkvi ne upa udariti na tipke, ko duhovnik začne maševati po slovensko. Sčasoma so se stvari pač umirile, brez pravega razčiščenja ali zaključka. Sožitje je pač takšno, da se še slovensko govorečim zdi, da se stvari izboljšujejo. Sveti, lažnivi mir. In tisti, ki mu ne verjamemo, imam občutek, da si problem že skoraj namišljamo. Namišljamo zato, ker smo podedovali stare bolečine, ki niso niti naše moje. Podžigajo jih tudi čustva in navezanost na jezik, tako so nam jezik predali.
A največji odpor čutim do “grajenja mostov”. Ker zahteva pobotanje, kjer ni bilo spora. Tukaj namreč ne gre za nasprotujoča si stališča, temveč za uresničitev človekovih pravic ki sta jih onemogočala asimilacija, prostovoljna ali prisilna, in podjarmljanje Slovencev, čeprav o prostovoljni asimilacicji ob družbenem pritisku ne moremo govoriti. In reči, da morata obe narodni skupnosti vložiti enako veliko truda v dobre medsebojne odnose, je že skoraj predrzno. To vidim tako, kot bi človek zabodel sočloveka, in bi ta veselo krvavel, prvi pa bi ga vabil, da gresta skupaj v planine kot najboljša prijatelja, in drugi bi privolil, da ga le ne bi zabodel še enkrat.
Glede na človekove pravice imata družba in politika namreč obvezo, da se žrtvam nasilja oddolžita, jih zaščitita in podpirata. Tako je po vojnah ali po posameznih nasilnih posegih. To vključuje strukturno, kar za narodno skupnost pomeni pravno omogočanje kulturnega in izobraževalnega delovanja, ter finančno pomoč. To naj bi se na Koroškem po drugi vojni tudi udejanilo, vendar so slovenska društva in institucije morale veliko prosjačiti in se boriti za kakršnokoli deželno podporo, zato je bila najbolj zanesljiva samoiniciativa. Prave, iskrene politične motivacije za ohranitev manjšine ni bilo. Do danes se sedmi člen ni zares izpolnil.
Ob takšni politični zgodovini se mi zdi govor o grajenju mostov povsem neprimeren. Ker je poleg strukturne oddolžitve potrebno predvsem priznanje krivde in opravičilo s strani politikov, krivcev, ki so ignorirali, zanemarjali svoje dolžnosti in delovali tudi v škodo celotnega prebivalstva. V škodo vseh, kajti to je kulturni poraz – da ustvariš tako strupeno atmosfero. To je šele začetek oblikovanja normalnega odnosa, da bi priznali, koliko ran je bilo. Z opravičilom bi se lahko začele celiti. Zato mi je več kot ti govori o deželi vse lepo in prav pomenil enostavni “za pretrpljene krivice in zamude pri udejanjitvi pravno zagotovljenih pravic se želim kot predsednik, vam, dragi pripadniki slovenske narodne skupnosti, opravičiti.” To je rekel predsednik Avstrije ob stoletnici plebiscita, ki nosi ima v vsej tej zgodbi v bistvu najmanj krivde. Takrat šele se je moj obup umiril.
Ponikva-Penk, Vesele-Vesielach, Pogerče-Pogertschitzen
Kazanje s prstom je to kar sem napisala, bi bil odgovor. Krivdo ves čas prelagajo. Tako nemško kot slovensko govoreči. Pri vsem tem bi morala po nezapisanih pravilih samorefleksije omeniti tudi ljudi, ki so sovražni do nemščine, česar ni mogoče zagovarjati. Ampak ta protiargument samo manjša krivdo njihovega sovraštva, to je samoobramba večine, da jih sram ne bi dosegel, da te odgovornosti ne bi imeli. Opazila sem, da sem dolgo krivila samo sebe, namesto koga drugega. Jaz sem tista, ki storim premalo, ki nisem tam, da bi se borila. Sama sebe sem krivila, da bi se izvila iz te preklete, vloge nemočne žrtve in da bi na nek način pridobila samostojnost in moč. Vendar je ravno takšno ravnanje ravnanje žrtve. In šele ko sem si ta položaj priznala, vidim bolj jasno pravico in krivico ter sem se mu uprla.
Koroška, Koroška, Koroška
Mira Giovanna Gabriel
