Okoli 55 odstotkov nas je precepljenih – da, tudi sam sem med njimi in ko bo čas, se bom še cepil – a 45 odstotkov jih še ni in velika večina teh je že s tem, da se do sedaj ni odločila za cepljenje, dala vedeti, da tega ne namerava storiti. Iz te populacije se je neka bolj bojevita manjšina nekajkrat podala na ulice in se spopadla s policijo ali, bolje rečeno, policija se je z nesorazmerno uporabo sile in sredstev spopadla z njo. Na družbenih omrežjih in tudi sicer pred kamerami in mikrofoni ali v tisku pa se na strani cepljencev množijo oni, ki pripisujejo krivdo za še neporaženo covidno epidemijo prvim in pozivajo oblasti k bolj odločnemu ukrepanju zoper njih, z grožnjami po odpovedi v službah, po zaračunanju eventualne hospitalizacije in drugih zdravstvenih stroškov v zvezi s covidom, po visokih kaznih in celo po izločanju iz družbe, morda tudi z zaporom. Ozračje sovražnosti in izključevanja ne le med narodom in oblastjo, temveč v narodu samem, med zagovorniki in nasprotniki cepljenja, se stopnjuje, nevarno narašča. Prepiramo se na to temo celo v družinah.
Ne bom uhajal v razloge, ki jih imajo in navajajo proticepilci za dokazovanje svojega prav oziroma za pojasnjevanje svojega prepričanja, čeprav zmeda, ki se pojavlja že v stroki, da ne govorimo o vladi in njenih svetovalnih skupinah, okoli kakovosti in učinkovitosti cepiv, dinamike cepljenja s poživitvenimi odmerki, priporočenih starosti cepljenja, ugibanja v zvezi z novimi sevi itd. – priznajmo si, da vsega nihče ne ve in da smo vsi udeleženi v nekem globalnem eksperimentu – bolj slabo prispeva k odpravljanju pomislekov in strahov v deželi dvomljivcev. Rekel bom le, da naj se vsak odloči sam. Seveda, ob striktnem spoštovanju vseh drugih preventivnih ukrepov. Naj bo PCT zakon, dokler se vse vrste covida, z omikronom in njegovimi napovedanimi mutacijami vred, ne izpojejo.
Ostajam prepričan, da dosledno nošenje mask, upoštevanje fizične distance in sprotno razkuževanje rok, predmetov in prostorov ter pogosto samotestiranje prispevajo bolj kot samo cepljenje k nadzorovanju in zatiranju epidemije. Ne samo to, cepljenje utegne postati mnogokrat tudi prevara, češ sem cepljen in torej varen, zategadelj maske ne potrebujem več.
Pa ne nazadnje, dragi Borut, sam dobro veš, da obstaja neki pomemben dokument, za katerega moramo popaziti, da se ga ne odpravi z zamahom roke ali odvrže kot uporabljen toaletni papir. Svet Evrope kot vodilna svetovna organizacija za človekove pravice v svoji resoluciji 2361 s 27. januarja letos vsem državam prepoveduje, da bi cepljenje proti covidu postalo obvezno ali da se lahko uzakonjena dolžnost cepiti se uporabi za zapovedi, prepovedi ali diskriminacijo delavcev ali kogar koli, ki se ne cepi. Drži se tega sporočila, povej, da si nanj za trenutek pozabil, in prispevaj k umirjanju strasti, sicer – namenoma pretiravam – bo naraščajoče sovraštvo med nami privedlo do veliko hujšega, kot nam povzroča sama epidemija.
Aurelio Juri, Koper
