Z včerajšnjo izvolitvijo Olafa Scholza za nemškega kanclerja so socialdemokratski premierke in premierji postali najmočnejša skupina v 27-članskem evropskem svetu ter prehiteli premierje in premierke iz Evropske ljudske stranke. Ne glede na to pa iskanje soglasja evropskih voditeljev v času, ko madžarski premier Viktor Orban po odhodu Angele Merkel, ki je slovela po politiki iskanja kompromisov, napoveduje čas, ko bo v Evropski uniji treba sneti rokavice, ne bo nič kaj lažje.
Nemška zunanja politika se je v minulih letih večkrat spraševala, koliko več odločanja naj morda prevzame nase v Evropi zaradi svoje močne gospodarske vloge, ob tem pa je bilo v Berlinu zaznati tudi zadržke zaradi zgodovinske odgovornosti Nemčije. Nova koalicija bo, kot kaže, v precejšnji meri nadaljevala prakso in zunanjo politiko prejšnje. Tako vsaj izhaja iz koalicijske pogodbe. Je pa v določenih delih zaznati tudi odklon od zunanje politike zadnje vlade Angele Merkel.
Tako je jasneje opredeljeno zavzemanje za premik Evrope k federalni državni ureditvi. Tak predlog naj bi po mnenju strank semaforske koalicije SPD, FDP in Zelenih oblikovali na konvenciji ob koncu konference o prihodnosti Evrope med prihajajočim francoskim polletnim predsedovanjem Svetu EU. Koalicija želi tudi transparentnejše odločanje v evropskem svetu in povečanje odločanja s kvalificirano večino, kar je sicer začela podpirati že prejšnja vlada Merklove.
Poudarjanje vladavine prava
Na več delih 28 strani dolgega odseka koalicijske pogodbe o nemški vlogi v Evropi in svetu je zaslediti poudarjanje vladavine prava in človekovih pravic, ki bodo imele v nemški zunanji politiki še večjo težo kot doslej. Evropsko komisijo nameravajo podpirati pri nadaljnjem razvoju mehanizma za zaščito vladavine prava, okrepiti želijo tudi vlogo sodišča EU s podaljšanjem mandata sodnikom na dvanajst let. »Odnos nove nemške koalicije se utegne spremeniti do držav, ki so zdrsnile med neliberalne demokracije oziroma imajo težave s temeljnimi postulati vladavine prava. Pri izvajanju projekta Naslednja generacija EU (gre za sredstva okrevanja po pandemiji, op. a.) bodo še odločnejši glede pravil transparentnosti in nadzora nad uporabo sredstev v celotni Evropski uniji,« pravi dr. Matjaž Nahtigal s katedre za mednarodne odnose na FDV. Meni tudi, da bo osnovni cilj nove koalicije ob soočanju s pandemijo predvsem modernizacija države z novimi investicijami in prehodom v brezogljično družbo.
Večji premiki v zunanji politiki se vsaj po koalicijski pogodbi sodeč obetajo v odnosih do Rusije in Kitajske, kjer bodo še bolj izpostavljali spoštovanje človekovih pravic. In vendar so čestitke Scholzu včeraj prihajale tudi iz Pekinga, kjer so dvostransko partnerstvo z Nemčijo označili kot najpomembnejše na svetu, in iz Moskve, kjer so se zavzeli za konstruktivno sodelovanje. Sicer bo spomladi pod Scholzevo vlado padla odločitev o tem, ali bo plinovod Severni tok 2 dobil uporabno dovoljenje.
»Veliko vlogo v nemški diplomaciji bo imela nova zunanja ministrica, ob čemer pa je že iz šestnajstletne vladavine Angele Merkel znano, da se ključne strateške usmeritve zunanje politike določajo čez kanclerski položaj,« opozarja Nahtigal, ki pričakuje nove socialdemokratske odtenke v nemški zunanji politiki, a ne velikih sprememb.
»Drugo veliko vprašanje pri evropski politiki je usoda suspendiranega pakta za stabilnost. Zanj je veliko ekonomistov v Nemčiji in v EU ugotovilo, da ima veliko negativnih učinkov in ne vodi do kakovostnejše fiskalne politike niti v EU niti v državah članicah. FDP bo s finančnim ministrom Lindnerjem veliko bolj naklonjena strožjemu izvajanju fiskalnih pravil, hkrati pa že napoveduje, da bo treba zagotoviti ravnovesje investicij in rasti s fiskalnimi pravili. Tako se vendarle odpira možnost za fleksibilnost,« spreminjajočo se nemško stališče do fiskalnega pakta opisuje Nahtigal. V EU so pred nedavnim začeli razpravo o vračanju k omejitvam višine javnih dolgov članic v okviru fiskalnega pakta oziroma tudi o spreminjanju njegovih pravil predvsem glede dovoljene meje zadolžitev.
Iskanje soglasja v Parizu in Rimu
Prav v tem pogledu bo zanimiv tudi nov odnos med Francijo, Nemčijo in Italijo, kjer so zdaj na oblasti trije proevropsko usmerjeni politiki, ki so si politično blizu. Prva zunanjepolitična pot bo Scholza jutri vodila v Pariz, kjer se bo srečal s predsednikom Emmanuelom Macronom, ki je pred kratkim z italijanskim premierjem Mariem Draghijem sklenil meddržavno strateško partnerstvo, po vzoru francosko-nemškega, čeprav ohlapnejše. Vsi trije želijo močno Evropsko unijo. Hkrati pa bo sodelovanje Italije in Francije z Nemčijo ključno glede morebitnih sprememb pakta stabilnosti, kjer Rim in Pariz ne skrivata želje po fleksibilnejših pravilih za obdobje po pandemiji. Tako Italija kot Francija sodita med članice EU z največjim deležem javnega dolga glede na BDP.
Po petkovem dopoldanskem obisku pri Macronu bo Scholz isti dan opravil prve pogovore v Bruslju s predsednico evropske komisije Ursulo von der Leyen in predsednikom evropskega sveta Charlesom Michelom. Če bo to še pripravljalni sestanek za evropski svet prihodnji teden, bo večerno srečanje z generalnim sekretarjem Nata Jensom Stoltenbergom izraz podpore Nemčije čezatlantskemu zavezništvu. V koalicijski pogodbi sicer ni izrecno zapisano, da bo nova vlada za obrambne izdatke namenila dva odstotka BDP, ampak da bodo trije odstotki BDP namenjeni za razvojno politiko in uresničevanje zavez Natu.
