Ukom vestno analizira TV Dnevnik, Odmeve…, 2.

»Enostranski prikaz«, pravijo v eni od analiz. Ocena me je spomnila na zapise, ki jih je pred leti objavila revija Dignitas, v kateri so avtorji poskušali dokazovati politično enosmernost in neuravnoteženost medijskega poročanja (št. 13/14, Nova revija). Osnovna teza je bila, da večini slovenskih novinarjev pisanje dirigira politična kontinuiteta. Mnoge trditve so seveda zadevale Milana Kučana, a vse po vrsti so bile na ravni namigovanj, nepoznavanja dejstev in politične samozazrtosti. Na primer, eden od avtorjev se je zgražal nad ideološko slepoto slovenskih novinarjev, ker niso poročali o obisku Laure Bush, soproge predsednika ZDA, na Brezjah. O obisku je bila slovenska javnost seznanjena šele štirinajst dni po dogodku prek cerkvenih medijev. »Skrivnostno izginotje Laure Bush« pa ni bilo nič drugega kot želja gostje po zasebnosti, ki so jo ob njenem kratkem postanku spoštovale službe tako gostitelja kot gosta. O obisku niso poročali ne slovenski, ne ameriški, ne svetovni mediji. Ideološko zaletavanje je bilo torej v celoti neutemeljeno.

»V studiu je bila zgolj predsednica SD Tanja Fajon,« piše Ukom. Kakšen podatek pa je to? Spomnim se Janševe kritike urednika Sobotne priloge Dela, češ da je politično enostranski. Kučan naj bi bil dobil priložnost za kar deset intervjujev, Janša pa v istem obdobju niti ene. Statistika, ki jo je v pojasnilu Janši objavil urednik Janko Lorenci, je stvari pokazala v povsem drugačni luči. Kučan je imel deset intervjujev v petih letih, Janša pa v istem obdobju sedem, dve povabili je zavrnil, za deseti intervju pa sta bila z urednikom takrat že dogovorjena (Delo, 5. 7. in 8. 7. 1995).

Ne gre za obujanje spominov. Gre za ilustracijo, kako zelo so lahko informacije, iztrgane iz konteksta, zavajajoče. Pri političnih ocenah, kakršne daje vlada o slovenskih novinarjih in urednikih, to velja še posebej. Njeni standardi so standardi Demokracije, Siola in Nove24TV. Kot dokazuje odnos do financiranja STA, pa sta njena standarda tudi aroganca in nespoštovanje povsem nedvoumno zapisanih zakonov.

RTVS ni niti državna niti vladna, ampak javna ustanova. Zato bi morale biti analize Ukoma, če jih že pošilja na RTV, dostopne celotni javnosti, prav tako podatki o tem, kdo so avtorji analiz in na koga jih Ukom naslavlja. Na RTV deluje varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev, ki bistveno bolj kvalificirano presoja profesionalnost novinarskih in uredniških ravnanj kot katera koli vlada ali kateri koli član programskega sveta RTV. Dosedanja varuhinja Ilinka Todorovski je delovanje te pomembne institucije postavila na povsem novo, visoko profesionalno raven. Vlada naj torej svoje analize, ki jih itak opravlja za javni denar, naslovi na varuhinjo pravic gledalcev in poslušalcev, ta pa naj jih objavi skupaj s svojim odgovorom. Tako bo z vladnimi ugotovitvami seznanjena tudi javnost, posebej zainteresirani deležniki pa bodo vladno enostransko podobo lahko ustrezno korigirali.

Mimo javnosti pa vladna »pomoč« RTV-ju bolj spominja na neke oddaljene čase, ko je obstajal agitprop, ki je postavljal svoje kriterije in dirigiral, o čem in kako je treba poročati, da bo Potemkinova vas ustrezno prelakirana.