Kritika predstave lepe vide lepo gorijo: Množenje odsevov
Sveže uprizorjena drama Simone Semeničlepe vide lepo gorijo v motivnem smislu sledi prepoznavnim koordinatam njenih prejšnjih tekstov: gre za ostrenje »ženskega pogleda« na družbo, zaznamovano s patriarhalno dediščino in njenimi raznovrstnimi prestopi v sodobnost – pri čemer se premisleka položaja žensk nekoč in danes loteva skozi nasprotna, vendar dopolnjujoča se arhetipa »lepe Vide« in »čarovnice«, v katerih se odražata dva prevladujoča vzorca zatiranja ženske svobode oziroma nadzora nad odstopanjem od (vsiljenih) norm, »mehko« sistemski in surovo represivni. Besedilo pri tem s sočno neposrednostjo tematizira žensko željo (podobno kot drama to jabolko, zlato) ter ironizira družbene mehanizme in rituale, s stapljanjem vrste pripovednih ravni, v katerem se »nevidne« osebne zgodbe zlivajo z zgodovinskimi zaznamki ter osamosvojenimi didaskalijami, pa vzpostavlja tudi svojevrstno »poetično« tkivo, ki je hkrati natančno in uprizoritveno odprto.
Kljub predanosti igralske zasedbe – na fotografiji v ospredju Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah in Vesna Slapar – uprizoritev ne preseže okvirov že znanega in sprejetega. (Foto: Nada Žgank)
Krstna postavitev v režiji Maše Pelko do predloge pristopa dejavno, z odločno avtorsko vizijo – na posameznih mestih jo zgošča ali prepro...
